V svetlih, rumenkastih oblakih Venere se skriva neznana snov, ki mora ultravijolično in modro svetlobo vpijati izjemno učinkovito ali pa biti prisotna v presenetljivo veliki koncentraciji. Nova raziskava njenega izvora še ni razkrila, je pa precej zožila seznam možnih kandidatov za eno najstarejših ugank Venerinega ozračja.
Venera je v vidni svetlobi videti razmeroma enotna in bledo rumena. Povsem drugačno podobo pokažejo posnetki v ultravijoličnem delu spektra, na katerih se pojavijo izraziti svetli in temni vzorci.
Astronomi te strukture opazujejo že približno sto let. Vzorci se premikajo skupaj z zgornjo plastjo Venerinih oblakov, ki planet obkroži v približno štirih zemeljskih dneh, vendar znanstveniki še vedno ne vedo, katera snov povzroča temna območja.
Mednarodna raziskovalna skupina je zdaj prvič natančneje izračunala, kako močan mora biti skrivnostni absorber. Ugotovitve so bile objavljene v znanstveni reviji Astrobiology.
Svetli oblaki bi v posodi lahko postali zelo temni
Pri razlagi Venerine barve nastane nenavadna težava. Majhne kapljice v oblakih svetlobo zelo učinkovito razpršujejo, zato videz planeta iz vesolja ne razkriva neposredno, kako temna je tekočina, iz katere so kapljice sestavljene.
Podoben učinek je mogoče opaziti pri cigaretnem dimu. V zraku je videti bel ali siv, ker drobni delci razpršujejo svetlobo. Če bi vse te delce zbrali v tekočino, pa bi nastala precej temnejša, katranu podobna zmes.
Raziskovalci so zato izdelali model, ki odgovarja na nekoliko nenavadno vprašanje: kakšna bi bila tekočina iz Venerinih oblakov, če bi jo lahko zbrali v laboratorijsko posodo in izmerili s spektrometrom?
V model so vključili opazovanja Venere ter način, kako njeno ozračje in kapljice žveplove kisline razpršujejo in vpijajo svetlobo. Tako so svetlost, izmerjeno iz vesolja, pretvorili v absorpcijske vrednosti, kakršne uporabljajo v laboratorijski spektroskopiji.
Neznana snov mora biti izjemno učinkovita
V območju valovnih dolžin med 365 in 455 nanometri je izračunani absorpcijski koeficient pri 375 nanometrih dosegel približno 1.278 na centimeter.
To pomeni, da mora neznani material svetlobo vpijati izjemno močno, biti v kapljicah prisoten v zelo veliki količini ali pa mora veljati oboje.
Nekatere učinkovite organske molekule bi lahko dosegle zahtevano absorpcijo, vendar bi morale biti po izračunih prisotne v koncentracijah okoli 10 gramov na liter. Več predlaganih anorganskih spojin bi za enak učinek potrebovalo še bistveno večje koncentracije.
Raziskovalce je presenetila tudi oblika absorpcijskega spektra. Preproste organske snovi se lahko v koncentrirani žveplovi kislini spremenijo v kemično zapletene, temne zmesi, ki svetlobo vpijajo v širokem delu vidnega spektra.
Venerin neznani absorber se ne obnaša tako. Njegova sposobnost vpijanja svetlobe z večanjem valovne dolžine hitro upada, kar bi lahko kazalo na bolj enotno in natančno določeno kemično strukturo.
Organske molekule še ne pomenijo življenja
Možnost, da so med kandidati organske oziroma ogljikove spojine, utegne spodbuditi ugibanja o življenju v Venerinih oblakih. Avtorji raziskave poudarjajo, da njihovi rezultati ne dokazujejo niti organskega izvora absorberja niti obstoja življenja.
Izrazi, kot so pigmenti in organske molekule, so v tem primeru uporabljeni zaradi njihovih fizikalnih lastnosti. Ogljikove spojine lahko nastanejo tudi s povsem neživimi kemičnimi procesi.
Raziskava je določila predvsem merila, ki jih mora izpolniti vsak predlagani kandidat: ustrezno moč vpijanja svetlobe, dovolj visoko koncentracijo, primerno razporeditev v ozračju in obstojnost v kapljicah, bogatih z žveplovo kislino.
Dokončen odgovor bo najverjetneje zahteval neposredno vzorčenje Venerinih oblakov. Pri načrtovanih odpravah razvijajo tudi instrumente za iskanje kompleksnih organskih molekul in merjenje fluorescence delcev v ozračju.
Venero bo mogoče ob primernih razmerah opazovati tudi s prostim očesom. Na Portal24.si smo nedavno pisali, kdaj bo nad Slovenijo vidna parada planetov z Venero, Merkurjem, Marsom, Jupitrom in Saturnom.
