Hrup motornih čolnov lahko zavre rast mladih grebenskih rib in oslabi njihov odziv ob napadu plenilca. Ribe, ki so bile zvoku motorjev izpostavljene po izvalitvi, so bile v poskusu povprečno za 7 odstotkov krajše, posledice pa so bile opazne tudi takrat, ko je bilo okolje že povsem mirno.
Podvodni hrup je postal eden manj vidnih, vendar vse pomembnejših pritiskov na morske ekosisteme. Zvok ladij in motornih čolnov se pod morsko gladino širi daleč, živali pa se mu težko umaknejo. Nova raziskava kaže, da lahko hrup vpliva že na zarodke in mlade ribe ter pusti posledice, ki trajajo dlje od neposredne izpostavljenosti.
Raziskavo so izvedli znanstveniki Univerze v Exeterju, Univerze v Bristolu in avstralske Univerze Jamesa Cooka. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Environmental Pollution, podrobnosti poskusa pa je predstavila tudi Univerza v Exeterju.
Zvok motorjev poslušale do 78 dni
Raziskovalci so preučevali vrsto grebenske ribe Acanthochromis polyacanthus, ki živi tudi na območju Velikega koralnega grebena. Ribe so razdelili v štiri skupine ter jim v akvarijih predvajali posnetke motornih čolnov ali naravnih zvokov koralnega grebena.
Nekatere so bile hrupu čolnov izpostavljene še pred izvalitvijo in nato tudi kot mlade ribe. Druge so zvok motorjev poslušale le v eni od obeh razvojnih faz, kontrolna skupina pa je bila izpostavljena naravnemu zvočnemu okolju grebena.
Predvajanje zvokov je trajalo do 78 dni. Ribe, ki so hrup motornih čolnov poslušale po izvalitvi, so bile ob koncu poskusa v povprečju za 7 odstotkov krajše od rib, izpostavljenih naravnim zvokom.
Raziskovalci kot možne razloge omenjajo stres, spremembe pri hranjenju in moteno skrb staršev za zarod. Prejšnje raziskave so namreč pokazale, da hrup čolnov vpliva tudi na vedenje odraslih rib, vključno z mahanjem plavuti nad ikrami, s katerim zagotavljajo dotok kisika.
Nekatere so zaplavale naravnost proti nevarnosti
Znanstveniki so preverili tudi odziv mladih rib na simulirani napad plenilca. Na površino vode so spustili utež, ki je povzročila nenaden dražljaj. Običajen odziv teh rib je hiter upogib telesa v obliko črke C in sunkovit pobeg stran od nevarnosti.
V skupinah, ki so bile vsaj v eni razvojni fazi izpostavljene naravnim zvokom grebena, se je pravilno odzvalo približno 80 odstotkov rib. Med ribami, izpostavljenimi hrupu čolnov tako pred izvalitvijo kot po njej, se jih je odzvalo le 68 odstotkov.
Razlika je bila še izrazitejša pri smeri pobega. Med ribami iz skupin z vsaj enim obdobjem naravnega zvoka jih je približno 20 odstotkov zaplavalo v napačno smer. Med ribami, ki so bile hrupu motorjev izpostavljene v obeh razvojnih obdobjih, pa je proti domnevnemu plenilcu zaplavalo kar 40 odstotkov tistih, ki so se na nevarnost odzvale.
Posledice niso bile le trenutna zmedenost
Pred preizkusom pobega raziskovalci 24 ur niso predvajali nobenih zvokov. Tišina je vladala tudi med samim testiranjem. Slabši odziv zato ni bil le posledica trenutne motnje ali preglasnega motorja, temveč kaže na dolgotrajnejši vpliv izpostavljenosti med razvojem.
Raziskava je bila izvedena v nadzorovanih akvarijskih razmerah, zato rezultatov ni mogoče brez dodatnih terenskih preverjanj neposredno prenesti na vse vrste rib in vsa morska okolja. Kljub temu se ugotovitve ujemajo s prejšnjimi dokazi, da promet na morju vpliva na rast, vedenje in preživetje živali.
Avtorji menijo, da bi omejevanje plovbe v bližini koralnih grebenov med obdobjem razmnoževanja lahko zmanjšalo pritisk na zarod in mlade ribe. Grebeni so že obremenjeni s segrevanjem morja, onesnaževanjem in izgubljanjem življenjskega prostora, hrup pa je dejavnik, ki ga je mogoče razmeroma hitro omejiti.
