Konzervirano tuno pogosto kupimo brez posebnega razmisleka, doma pa jo vedno pripravimo enako: odcedimo, dodamo majonezo in položimo na kruh ali v solato. Največja napaka se skriva prav v tej rutini. Tuna v lastnem soku in tuna v olju se namreč razlikujeta po okusu, sočnosti in teksturi, zato nista enako primerni za vsako jed.
Konzervirana tuna je ena tistih sestavin, ki lahko več mesecev čaka v shrambi in nato v nekaj minutah reši kosilo ali večerjo. Kljub temu jo pogosto omejimo na dva načina priprave – sendvič ali solato z majonezo.
Dietetičarka in kulinarična avtorica Sara Haas je za Simply Recipes pojasnila, da je najpogostejša napaka prav to, da ne izberemo vrste tune glede na jed, ki jo želimo pripraviti. Razlika med tuno v lastnem soku in tuno v olju je namreč večja, kot se zdi na prvi pogled.
Tuna v lastnem soku potrebuje sočen dodatek
Tuna, konzervirana v lastnem soku, ima praviloma blažji okus ter bolj čvrsto in nekoliko bolj suho teksturo. Prav zato dobro vpija omake in prelive, ne da bi med mešanjem takoj razpadla.
Najbolje se obnese v jedeh, pri katerih mora tuna ohraniti strukturo, denimo v polpetih, narastkih, namazih in kremastih solatah. Dobra je tudi za sendviče, v katerih ji dodamo majonezo, grški jogurt, pretlačen avokado ali nekoliko gostejši solatni preliv.
Po odcejanju je ne pretlačimo v pasto. Bolje je, da jo z vilicami razdelimo na večje koščke in jo šele nato nežno primešamo drugim sestavinam. Tako jed ne bo podobna brezobličnemu namazu, temveč bo imela prijetnejšo teksturo.
Pri tuni v olju ne zavrzite vsega najboljšega
Tuna v olju je mehkejša, sočnejša in okusnejša že sama po sebi. Primerna je za testenine, riževe in žitne solate, popečen kruh, jedi s fižolom ter mediteranske krožnike z olivami, paradižnikom in kaprami.
Najpogostejša napaka je, da iz pločevinke odlijemo prav vse olje, tuno pa nato prelijemo z novim. Če je olje kakovostno in prijetnega okusa, ga lahko del pustimo ter uporabimo kot osnovo za preliv ali omako.
Dodamo mu lahko limonov sok, malo gorčice, česen, peteršilj, baziliko ali nekaj kapljic kisa. Pri testeninah ga zmešamo z žlico vode, v kateri so se kuhale testenine, nato pa dodamo tuno, kapre in limonovo lupinico. Večerja je pripravljena skoraj tako hitro, kot bi odprli kozarec kupljene omake.
Olje iz pločevinke je uporabno tudi pri pripravi popečenega kruha. Tuno le delno odcedimo, ji dodamo limono in sveža zelišča ter jo razporedimo po hrustljavem toastu.
Majoneza ni edina rešitev
Klasična tunina solata z majonezo ni napačna, hitro pa prekrije okus ribe. Za lažjo in svežjo različico lahko tuno povežemo z gostim jogurtom, avokadom, skuto ali prelivom iz oljčnega olja in limone.
Dobro se ujame tudi z belim fižolom, rdečo čebulo in peteršiljem, s toplim krompirjem ali rižem ter s paradižnikom in olivami. Za pikantnejšo različico zadostujejo gorčica, čili ali nekaj kapljic pekoče omake.
Preprosto pravilo je naslednje: tuna v lastnem soku je primernejša za čvrste polpete in kremaste namaze, tuna v olju pa za testenine, toast in jedi, pri katerih želimo več sočnosti ter izrazitejši okus.
Ko naslednjič stojite pred polico s konzervami, zato ne izberite prve pločevinke, ki vam pride pod roko. Najprej pomislite, kaj boste pripravili – prava tuna lahko iz preprostega obroka naredi presenetljivo dobro jed.
