Vrnitev vidre je pomemben naravovarstveni uspeh, njena vse večja prisotnost pa odpira zahtevno vprašanje: kako varstvo strogo zavarovane vrste uskladiti z ohranjanjem že ogroženih ribjih populacij?
Evrazijska vidra se je v zadnjih letih znova razširila po velikem delu Slovenije. Njena vrnitev potrjuje izboljšanje kakovosti voda in uspešnost dolgoletnih naravovarstvenih ukrepov, obenem pa prinaša nove izzive za upravljavce voda, ribiške družine in ribogojce.
Po podatkih dosedanjih spremljanj je vidra danes prisotna na več kot 70 odstotkih slovenskega ozemlja, njena razširjenost pa se še povečuje. Na Zavodu za ribištvo Slovenije ob tem opozarjajo, da je treba njen vpliv presojati skupaj z drugimi pritiski na vodne ekosisteme.
“Ponovna razširitev vidre v Sloveniji je ena največjih naravovarstvenih zgodb zadnjega desetletja. Hkrati pa njena vse večja prisotnost odpira nova vprašanja pri upravljanju ribjih populacij,” so zapisali na zavodu.
Ribje populacije so že izpostavljene številnim pritiskom
Stanje ribjih populacij ni odvisno samo od prisotnosti naravnih plenilcev. Slovenske vodotoke obremenjujejo regulacije strug, hidroenergetski objekti, izguba primernih habitatov, podnebne spremembe, bolezni in širjenje invazivnih tujerodnih vrst.
Med dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri upravljanju voda, je tudi plenilski pritisk ribojedih živali. Ena najpomembnejših je prav evrazijska vidra, ki je v Sloveniji strogo zavarovana vrsta in velja za pomemben pokazatelj ohranjenosti vodnega okolja.
Za preživetje potrebuje čisto vodo, dobro ohranjene obrežne pasove in zadostno količino plena. Širjenje vrste je zato po eni strani dober znak, saj kaže na izboljšanje razmer v okolju.
“Vprašanje ni, ali vidro varovati. Ključno vprašanje je, kako ob uspešnem varstvu vrste dolgoročno ohranjati tudi občutljive ribje populacije in njihove habitate,” poudarjajo na Zavodu za ribištvo Slovenije.
Lucija Ramšak in dr. Kaja Pliberšek sta v publikaciji Vidra pod lupo izvajalcev ribiškega upravljanja opozorili, da vpliva vidre ni mogoče obravnavati ločeno od drugih sprememb v vodnem okolju.
“Posamezni dejavniki ne delujejo ločeno, temveč se njihovi vplivi seštevajo. Zato je njihovo spremljanje ključno za učinkovito upravljanje voda in ribjih populacij,” sta navedli.
Ribe predstavljajo več kot 80 odstotkov njene prehrane
Vidra je prilagodljiv oziroma oportunistični plenilec. Njena prehrana je odvisna od razpoložljivosti plena, letnega časa in značilnosti posameznega vodotoka. Evropske raziskave kažejo, da ribe predstavljajo njen glavni vir hrane v skoraj vseh sladkovodnih habitatih.
Po podatkih, ki jih navaja zavod, ribe sestavljajo več kot 80 odstotkov prehrane vidre. Preostali delež predstavljajo predvsem raki, dvoživke, mehkužci in vodne žuželke, občasno pa tudi ptice ter manjši sesalci.
Odrasla vidra dnevno zaužije od 15 do 19 odstotkov svoje telesne mase, kar v povprečju pomeni približno kilogram hrane. Zaradi hitrega metabolizma mora loviti skoraj vsak dan, njene energijske potrebe pa so največje v hladnejšem delu leta.
“Ena odrasla vidra lahko poje med 25 in 30 kilogramov rib mesečno oziroma približno 300 kilogramov rib na leto,” so navedli na zavodu.
Če so vidri na voljo predvsem manjše ribe, mora za kilogram hrane uloviti več osebkov. Pri povprečni masi ribe 50 gramov jih lahko dnevno poje približno 20, pri masi 100 gramov deset, pri masi 200 gramov pet, pri polkilogramskih ribah pa dve.
| Povprečna masa posamezne ribe | Ocenjeno število rib na dan |
|---|---|
| 50 gramov | 20 |
| 100 gramov | 10 |
| 200 gramov | 5 |
| 500 gramov | 2 |
Vidra se praviloma izogiba zelo majhnim ribam, krajšim od 120 milimetrov. Pogosteje pleni srednje velike osebke, dolge od 120 do 250 milimetrov, pri večjih ribah pa je izbor odvisen predvsem od njihove dostopnosti in značilnosti vodotoka.
“Vidra optimizira razmerje med pridobljeno energijo in vloženim naporom. Pri izbiri plena imajo pomembno vlogo njegova velikost, dostopnost in ranljivost,” pojasnjujejo na zavodu.
Če v vodotoku prevladujejo manjše oziroma mlajše ribe, lahko takšna prehranska strategija poveča pritisk na zgodnje življenjske stadije, ki so ključni za naravno obnavljanje ribjih populacij.
Najranljivejši so manjši salmonidni vodotoki
Vpliv vidre je lahko posebej izrazit tam, kjer so ribje populacije majhne, izolirane ali že izpostavljene drugim obremenitvam. Med najbolj občutljivimi območji so manjši salmonidni vodotoki, ribogojnice ter reke z ogroženimi vrstami rib.
Na zavodu opozarjajo, da se biomasa rib v številnih manjših slovenskih vodotokih meri v desetinah kilogramov na hektar in ne v stotinah. V takšnih razmerah lahko že en par vider pomeni občuten plenilski pritisk.
“Napori ribičev pri obnovi ribjih populacij se lahko izničijo že v eni zimi. Vidra se na posameznem vodotoku zadržuje, dokler ima na voljo dovolj plena, nato pa se preseli na drugo območje,” so opisali težave, s katerimi se srečujejo upravljavci.
Pomembne so tudi lastnosti rečne struge. V manjših in plitvejših rekah, kjer je manj skrivališč, so salmonidne ribe vidri lažje dostopne. V večjih rekah jim globlji tolmuni in bolj raznolika struga omogočajo učinkovitejše izogibanje plenilcu.
V salmonidnih rekah pomemben del njenega plena predstavljata potočna postrv in lipan. Še ranljivejša sta v času drstenja, ko se zadržujeta v plitvejših delih vodotoka. Kot primere takšnih rek zavod navaja Radovno, Savo Bohinjko in Unico.
Posebno vprašanje se odpira v zgornjem porečju Soče, kjer je varovanje ribjih populacij povezano tudi z ohranjanjem soške postrvi.
“Ker soška postrv poseljuje podobne salmonidne habitate kot potočna postrv, lahko v obdobju drstenja in na plitvejših odsekih vodotokov postane za vidro prav tako lažje dostopen plen,” so opozorili.
Težave tudi v ribogojnicah
S podobnimi izzivi se srečujejo tudi drugod po Evropi. Na Češkem vpliv vidre na ribogojstvo spremljajo že več desetletij, država pa zaradi izgub ribje biomase lastnikom ribogojnic priznava odškodnine.
V Avstriji so ugotovili, da so vodotoki z rednim vlaganjem salmonidnih rib za vidro posebej privlačni. Na takšnih območjih pogosteje zaznavajo njene sledi in znake plenjenja, zato tamkajšnji strokovnjaki poudarjajo, da je treba poleg izboljševanja habitatov upoštevati tudi vpliv naravnih plenilcev.
Na Poljskem opozarjajo, da škoda v ribogojnicah ne nastane samo zaradi rib, ki jih vidra poje. Živali lahko poškodujejo ali uplenijo več rib, kot jih nato dejansko porabijo, kar je posebej izrazito v ribnikih z veliko gostoto rib.
“Vidra ne lovi le za prehrano, temveč lahko ulovi več plena, kot ga v tistem trenutku porabi, ali pa lovi med učenjem mladičev. Takšno vedenje je izrazitejše tam, kjer so ribe lahko dostopen plen,” navajajo na zavodu.
Podobne izkušnje imajo slovenski upravljavci. Ribiška družina Tržič je marca 2026 poročala, da je vidra kljub nameščeni električni zaščiti večkrat vstopila v ribogojnico in uplenila večji del zaroda avtohtone potočne postrvi. Ribiška družina Novo mesto je na težave pri varovanju ribogojnih objektov in vlagališč rib opozarjala že leta 2016.
Na Zavodu za ribištvo Slovenije zato kot ključni nalogi izpostavljajo spremljanje razširjenosti in številčnosti vidre ter ocenjevanje njenega dejanskega vpliva na posamezne ribje populacije.
“Le na podlagi zanesljivih podatkov je mogoče sprejemati ukrepe, ki hkrati zagotavljajo varstvo vidre in ohranjanje občutljivih ribjih populacij,” so sklenili.
