Ameriški in iranski pogajalci v New Yorku preučujejo možnost postopnega dogovora, s katerim bi Iran znova odprl Hormuško ožino, ZDA pa bi začele odpravljati gospodarsko blokado islamske republike. Ožina je postala osrednji pogajalski adut v iskanju izhoda iz skoraj sedemmesečnega spopada, vendar nobena stran ne želi prva opustiti pritiska na nasprotnika.
Po poročanju Reutersa bi dogovor lahko potekal v več fazah. V prvi bi Teheran dovolil ponovno plovbo skozi eno najpomembnejših svetovnih energetskih poti, Washington pa bi v zameno odpravil oziroma omilil blokado, ki je močno omejila iranski izvoz nafte in dostop države do deviz.
Iran bi lahko dobil tudi dostop do dela premoženja, zamrznjenega v tujini. Visoki iranski predstavnik je ob robu Generalne skupščine Združenih narodov dejal, da bi bil postopen dogovor najverjetnejša pot iz sedanjega položaja.
“Ena od možnosti za napredek bi bila, da se kriza rešuje po korakih. Prvi bi bil konec blokade in ponovno odprtje Hormuza,” je povedal.
Nobena stran ne želi prva popustiti
Glavna ovira ostaja vprašanje, kdo bo naredil prvi korak. ZDA nadzorujejo ukrepe, ki najbolj pritiskajo na iransko gospodarstvo, medtem ko Iran nadzoruje dostop do pomorske poti, po kateri v običajnih razmerah potuje velik del svetovne nafte in utekočinjenega zemeljskega plina.
Washington zahteva svobodno plovbo, Teheran pa želi zagotovilo, da odprtju ožine ne bo sledilo nadaljevanje ameriškega gospodarskega pritiska brez dogovorjenih protiukrepov.
Predstavnik Bele hiše je Reutersu dejal, da je Iran obupan in da ima predsednik Donald Trump v rokah vse pomembne karte. Poudaril je, da je Trump pod ustreznimi pogoji še vedno pripravljen na pogovore, vendar se mu zaradi močnega ameriškega položaja z dogovorom ne mudi.
Ameriška stran ocenjuje, da so sankcije in blokada močno prizadele iransko gospodarstvo. Iranski predstavniki na drugi strani trdijo, da ZDA gospodarski pritisk in grožnje z uporabo sile uporabljajo kot sredstvo prisile.
“Naši prsti so na sprožilcu. Američani vedo, kaj morajo storiti, toda zaradi njihovih pretiranih zahtev so možnosti, da bi diplomacija rešila položaj, izjemno majhne,” je dejal visoki iranski predstavnik.
Teheran pripravljen odložiti zahtevo po tranzitnih pristojbinah
Iran je v preteklih pogajanjih zahteval plačevanje pristojbin za plovbo skozi Hormuško ožino. Zalivske države so takšno zahtevo zavrnile in opozorile, da mora biti svoboda plovbe po mednarodni pomorski poti v celoti obnovljena.
Po novih informacijah naj bi bil Teheran pripravljen vprašanje tranzitnih pristojbin umakniti iz glavnega dogovora in ga prestaviti v ločeno prilogo. Za iransko stran je trenutno pomembneje doseči odpravo ameriške blokade, vendar se ne namerava odpovedati upravnemu nadzoru nad ožino.
Zalivske države so Trumpu na srečanju v New Yorku sporočile, da ne sprejemajo trajnega iranskega nadzora nad Hormuzom. Hkrati si prizadevajo za umiritev razmer in politično rešitev, saj se želijo izogniti novemu širjenju vojne.
Dogovor bi lahko vplival na cene nafte
O morebitnem diplomatskem preboju se razpravlja v času, ko je promet skozi Hormuško ožino močno zmanjšan. Kot smo že poročali v prispevku Hormuška ožina je skoraj prazna, Savdska Arabija nafto vrača na tvegano pot, je bilo konec prejšnjega tedna zaznanih le 12 tovornih prehodov, pred začetkom vojne pa je po ožini vsak dan plulo približno 125 velikih komercialnih ladij.
Del tankerjev sicer pluje z izklopljenimi ali nedostopnimi sledilnimi sistemi, zato je dejanski obseg prometa večji od tistega, ki ga je mogoče zaznati na javnih sistemih.
Ponovno odprtje ožine bi zmanjšalo tveganje za oskrbo z energenti in lahko znižalo cene nafte ter goriv. To bi koristilo tudi Trumpu pred novembrskimi vmesnimi volitvami, saj so visoke cene bencina postale pomembno notranjepolitično vprašanje.
Nekdanji ameriški pogajalec Dennis Ross možnosti za dogovor pred volitvami ocenjuje na približno 30 odstotkov. Po njegovih besedah imata obe strani trenutno več razlogov za dogovor kot po volitvah, ko bi bil Trump lahko pripravljen še okrepiti pritisk ali razmisliti o novih vojaških ukrepih.
Pogajanja v New Yorku tako še ne pomenijo, da je dogovor blizu. Kažejo pa, da Washington in Teheran kljub ostrim javnim sporočilom iščeta izhod, pri katerem bi obe strani svoje najmočnejše vzvode zamenjali za postopne in preverljive koncesije.
