Predsednik Slovenske nacionalne stranke in nekdanji dolgoletni poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti je ostro kritiziral način obnove cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji. Prepričan je, da bi morali nekdanjo samostansko cerkev rekonstruirati v zgodovinski podobi, izbrano rešitev s pomično streho pa je označil za drago “spakodravščino”. Njegova kritika znova odpira razpravo, ki je stroko in javnost razdelila že med izvajanjem projekta.
Zmago Jelinčič Plemeniti, ustanovitelj in predsednik SNS ter nekdanji poslanec, je v obsežnem zapisu na omrežju X spomnil, da je državni zbor novembra 2019 pri sprejemanju proračunov za leti 2020 in 2021 potrdil dopolnilo njegove stranke, s katerim so bila zagotovljena državna sredstva za zaščito in obnovo cerkve.
Da je bil denar v proračun uvrščen na pobudo SNS, potrjuje tudi takratna razprava v državnem zboru. Za projekt sta bila sprva predvidena dva milijona evrov.
“Denar je prišel zato, da se cerkev zaščiti in obnovi, ne zato, da se nad njo postavi mehanizem, ki ga je treba vzdrževati do onemoglosti, po zidovih pa razpne plastika,” je zapisal Jelinčič.
“Ruševina je sveta, streha po izvirniku pa sumljiva”
Glavnino kritike je usmeril proti konservatorskemu pristopu, po katerem se je pri posegih ohranil značaj ruševine, novi elementi pa so bili od zgodovinskih ostankov jasno ločeni.
“Ruševina je sveta. Streha po izvirniku je sumljiva. Steklo v oknu je očitno že preveč. Vrata so že preveč. Kamen na tleh je že preveč. Zvonik je že preveč,” je bil oster predsednik SNS.
Po njegovem mnenju je stroka namesto rekonstrukcije izbrala sodobno konstrukcijo, “ki kriči: ‘Glejte, kako smo sodobni'”.
“V prevodu pomeni: nismo si upali obnoviti, pa smo raje naredili nekaj, česar prej ni bilo in česar nikoli ni smelo biti,” je dodal.
Jelinčič meni, da bi se morala Slovenija zgledovati po primerih iz tujine, kjer po njegovih besedah stare samostane in druge zgodovinske objekte obnavljajo tudi na podlagi prvotnih načrtov.
“Angleži, Francozi, Italijani razumejo preprosto stvar: človek hoče videti samostan, ne filozofije o ruševini. Hoče ladjo, prezbiterij, kapelo, križni hodnik, okna s steklom, vrata na vhodu, kamen pod nogami, oltar, kjer je oltar, in turn, kjer je turn. Hoče razumeti, kako je stavba živela,” je poudaril.
Končna vrednost projekta skoraj 2,86 milijona evrov
Jelinčičeva navedba, da je projekt stal skoraj tri milijone evrov, se ujema z uradno predstavljenimi podatki. Celotna vrednost obnove cerkve je znašala 2.855.238,37 evra, pri čemer je Ministrstvo za kulturo zagotovilo približno 2,565 milijona evrov, preostanek pa Občina Slovenske Konjice.
“Lani so na cerkvi Žičke kartuzije opravili gradbeno-statične posege v vrednosti 800.000 evrov, 1,2 milijona evrov pa je bila vredna gradnja strehe,” so med izvajanjem projekta poročali mediji. Zaradi dodatnih stroškov se je končna vrednost nato približala 2,9 milijona evrov.
“Skoraj tri milijone za napol obnovljen objekt s premikajočo se streho, praznimi linami, betonskimi tlemi in travnikom namesto oltarja. To ni dobro gospodarjenje. To je razkošje za ideologijo,” je zapisal Jelinčič.
Posebej je opozoril na prihodnje stroške vzdrževanja premičnega mehanizma.
“Vsak, ki je kdaj imel opravka z elektromotorji na prostem, ve, kaj pomeni slovenska zima, vlaga v dolini in javni razpis za servis čez pet let. Ta streha ne bo poceni niti jutri,” je ocenil.
Pomični del se sicer dviga in spušča s sistemom vrvenic in uteži, ki ga poganja šest sinhrono povezanih elektromotorjev. Konstrukcija je kombinacija jekla in križno lepljenih lesenih plošč, pomični del pa prekriva membrana iz sintetičnega kavčuka.
Ostre navedbe o razpisu brez predstavljenih dokazov
Jelinčič je ponovil tudi očitke, ki jih je SNS izražala že med pripravo projekta.
“Že takrat smo rekli, da je razpis smrdljiv. Da se je od kamnite kritine in jasne podobe strehe odstopilo, ko so nadvladali drugi interesi,” je navedel.
Dodal je, da se izbira koncepta po njegovem prepričanju ni zgodila zato, ker bi bil to edini način zaščite ostankov: “Nekdo je hotel prav to streho.”
Jelinčič ob teh navedbah ni predstavil konkretnih dokazov o nepravilnostih, nedovoljenih vplivih ali osebnih interesih posameznih sodelujočih. Že leta 2021 pa je trdil, da bi bilo treba projekt začasno ustaviti, in kulturnemu ministrstvu poslal poslansko vprašanje o njegovem financiranju.
V najnovejšem zapisu je omenil tudi konservatorko in umetnostno zgodovinarko Jelko Pirkovič. Ta je bila v času tretje vlade Janeza Janše vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za kulturno dediščino, pred tem pa je v dveh obdobjih vodila Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Državna sekretarka na kulturnem ministrstvu je bila v letih od 2004 do 2008.
Zasnova, ki je razdelila javnost in stroko
Izbrana rešitev je že med načrtovanjem in izvedbo sprožala različne odzive. Projekt, ki je potekal med letoma 2019 in 2022, je temeljil na ohranitvi značaja ruševine, njene dokumentarne vrednosti in izvirnih elementov ter zaščiti zidov pred nadaljnjim propadanjem.
V predstavitvi projekta ZVKDS navaja, da je sodobna streha namenjena predvsem zaščiti razvalin, hkrati pa ohranja dvojnost v pogledu na nekdanjo cerkev. Fiksni del s strmim gotskim naklonom in zgodovinsko strešno kritino poustvarja značilno veduto kartuzije, premični del pa omogoča popolno prekritje cerkvene ladje.
Po zasnovi arhitekturnega ateljeja Medprostor naj bi pomična streha povezala dve funkciji: spuščena omogoča uporabo prostora v različnih vremenskih razmerah, dvignjena pa ohranja pogled proti odprtemu nebu in s tem značaj cerkvene ruševine.
Projekt je pozneje prejel več strokovnih priznanj, med drugim nagrado Piranesi, zlati svinčnik, nagrado Prešernovega sklada in Plečnikovo nagrado. Kljub priznanjem arhitekturne stroke pa pomična streha vse od predstavitve načrtov ostaja predmet polemik o tem, ali bi bilo treba cerkev ohraniti kot ruševino ali jo rekonstruirati v zgodovinski podobi.
“Problem ni v tem, da se ne da, ampak da se noče”
Jelinčič je objavil tudi računalniško ustvarjene podobe, ki prikazujejo, kako bi bila cerkev lahko videti po celoviti zgodovinski rekonstrukciji.
“Umetna inteligenca v treh minutah naredi tisto, česar slovenski zavod v tridesetih letih noče. Postavi zidove, kjer so bili zidovi. Postavi okna, kjer so bila okna. Postavi vrata, kjer so bila vrata. Postavi oltar, kjer je bil oltar. Postavi turn, kjer je bil turn,” je zapisal.
Ob tem je priznal, da takšne upodobitve niso izvedbeni načrt in ne morejo nadomestiti arheoloških raziskav. Po njegovem mnenju pa dokazujejo, da bi bilo mogoče pripraviti drugačen koncept obnove.
“Problem ni v tem, da se ne da. Problem je v tem, da se noče,” je zatrdil.
Žička kartuzija, ustanovljena v 12. stoletju, je bila prva kartuzija zunaj matičnih dežel reda v Franciji in Italiji ter prva kartuzija v srednji Evropi. V času največjega razcveta je bila sedež kartuzijanske province, njena knjižnica pa naj bi hranila več kot 2000 rokopisov. Cesar Jožef II. jo je leta 1782 ukinil, nato je kompleks postopoma propadal.
Žička kartuzija ni vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, kot bi bilo mogoče razumeti iz Jelinčičevega zapisa, je pa od leta 2015 kulturni spomenik državnega pomena.
“Žička kartuzija ni bila zgrajena zato, da bi bila večna ruševina za seminarje o avtentičnosti. Bila je hiša molitve v dolini sv. Janeza,” je sklenil Jelinčič. “Denar je bil izborjen zato, da kartuzija spet stoji kot kartuzija. Z okni. Z vrati. S kamnom. Z oltarjem. S turnom. Ne kot sodobna konstrukcija nad razvalino.”
