Ko je Jože Pučnik decembra 1990 po plebiscitu z nasmehom izrekel besede: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo”, ni šlo le za politično izjavo. Šlo je za natančno diagnozo stanja duha časa. Narod se je po desetletjih podrejene vloge odločil, da bo na svoji zemlji sam svoj gospodar. Šest mesecev kasneje je na Trgu republike jugoslovansko zamenjala slovenska zastava. Sanje so bile dovoljene in res je potem bil nov dan. Šlo je za trenutek enotnosti, ko sta slaba dva milijona ljudi dihala z enotnimi pljuči. Ni šlo le za politični vrhunec, temveč redko, skoraj mistično točko v času, ko smo bili resnično en narod.
35 let pozneje smo se vrnili na isti trg. Proslava ob 35. obletnici samostojnosti je bila poklon temu duhu enotnosti. Simbolika je bila prave vrste, predvsem povezujoča in ne izključujoča. Na odru smo videli Slovenijo, kakršna v resnici je. Raznolika po veri, političnih prepričanjih in barvi kože, pa vseeno ena in edina. To ni bila proslava ene politične opcije, temveč proslava naroda, ki si je pred 35 leti rekel, da hoče na svoji zemlji biti in iti v prihodnost sam.
Najmočneje je enotnost odmevala iz Janševega nagovora. Ne delitev, ampak sodelovanje. Manj izključevanja, več dialoga. Manj ozkih interesov, več za skupno Slovenijo. Roka ponujena vsem, tudi drugi strani. Obe pljučni krili naroda morata biti prežeti s kisikom demokracije, da bo ta lahko svobodno dihal v prihodnost.
Tudi predsednica je govorila o spravi in enotnosti. Besede, ki bi morale biti samoumevne. A ko v isti sapi posebno pozornost nameniš javnim medijem, nevladnim organizacijam in dezinformacijam, preideš v dnevno politično retoriko. Ni potrebno iti 35 let v preteklost. Golobove vlade, pred štirimi leti, brez sprege nevladnikov, medijev, obveščevalnih služb ter kapitala iz tujine, preprosto ne bi bilo. Slovenija je tako, s skrajnimi levičarji na oblasti ter tranzicijskimi privatizerji v ozadju, izgubila še 4 leta.
Morda je največja ironija proslave prav v tem. Janša je roko ponudil politični opciji, ki še vedno nosi dediščino nekdanje Jugoslavije. Še vedno je v ospredju Milan Kučan, nekdanji prvi mož Komunistične partije Slovenije in tisti, ki je pred 35 leti na tem istem trgu sklenil govor z besedami o dovoljenih sanjah in novem dnevu. Gre za živi simbol sile, ki noče ali ne more preseči starega razkola. Oznake na njegovi srajci (pred štirimi leti znak kolesariata, danes rdeča zvezda) govore zelo glasno. Kontinuiteta, ki jo je Pučnik hotel preseči z osamosvojitvijo, tako še vedno živi. Ne kot formalna oblast, ampak kot globoka kulturna in institucionalna matrica, ki določa, kdo sme govoriti in kako, kdo je »naš« in kdo »njihov«. Kot rezilo, ki vztrajno reže Slovenijo na prave in vse druge.
Pučnika imenujemo oče slovenske pomladi. In prav ta pomlad pomeni stanje duha, ko narod neha šteti kaj nas ločuje, in začne gledati, kaj nas dela za en sam narod. To je tisto, kar nam danes še najbolj manjka. Proslava je pokazala, da smo sposobni organizirati dogodek, ki ne izključuje, in ob tem govoriti o enotnosti brez odvečne patetike.
Ampak to je bil trenutek. V vsakdanjiku pa vidimo polarizacijo, ki je sama sebi namen. Medije kot orožje v rokah ene ali druge strani in politiko, ki se hrani z antagonizmi, saj je lažje mobilizirati proti »sovražniku« kot graditi skupne projekte. Mladi odhajajo, zaupanje v institucije pada, stari razkoli pa ostajajo in se še poglabljajo.
35 let je človeku dovolj, da odraste. Nekateri imajo pri teh letih že otroke na pragu srednje šole in svojo streho nad glavo. Drugi pa še vedno spijo v sobici pri starših, se igrajo revolucijo tako, da z rdečo zvezdo na prsih in najdražjim iPhone telefonom v roki pozivajo k nekakšnemu uporu proti kapitalizmu. Ti kaviar revolucionarji jasno kažejo, da niso sposobni odrasti in samostojno živeti od rezultatov lastnega dela, temveč zgolj iščejo seske za napajanje svojih denarnic iz državnih jasli.
Morda so sanje, ki so dovoljene od osamosvojitve dalje, prav to, da bomo končno odrasli kot narod. Da bomo 35 let pozneje resnično postali tisto, kar smo si obljubili leta 1991. Žal pa sanje same po sebi niso dovolj. Potrebna so dejanja in potrebna je volja, da presežemo sebe danes in postanemo tisto, kar želimo biti jutri. Drugače bomo čez 35 let praznovali 70. obletnico in se spraševali, kje smo zgrešili pot. To pa bi bilo res žalostno.
