Ko človek nekoliko bolj pozorno opazuje slovensko politiko, dobi občutek, da živimo v državi večnih novoletnih zaobljub. Vsakih nekaj let pride nova oblast, obljubi očiščenje sistema, boj proti korupciji, učinkovito državo in višje standarde politične kulture.
Potem mine nekaj mesecev in ugotovimo, da se je zamenjal predvsem obraz, ne pa način razmišljanja. Prava težava namreč ni v tem, kdo sedi na Gregorčičevi. Težava je v naši kolektivni pripravljenosti, da vedno znova verjamemo besedam namesto dejanjem.
V psihologiji obstaja zanimivo pravilo: človek ne postane drugačen zato, ker si to želi, ampak zato, ker spremeni svojo identiteto. Dokler ostaja isti človek z enakimi navadami, bo vedno ustvarjal enake rezultate.
Enako velja za državo. Če Slovenija želi postati manj koruptivna, bolj uspešna in konkurenčna, mora najprej spremeniti svojo politično identiteto.
Pretekla vlada Roberta Goloba se je v zgodovino Slovenije vpisala kot učbeniški primer nasprotnega procesa. Namesto obljubljene depolitizacije smo spremljali kadrovske menjave brez jasnih meril, namesto transparentnosti pa afere: od kršitev integritete predsednika vlade, pritiskov na policijo, sumljivih nepremičninskih poslov v pravosodju do uhajajočih posnetkov o vplivu na podsisteme. V javnosti smo bili pogosto priča situacijam, kjer odgovornost ni bila nikoli zares prevzeta. Bila je zgolj preložena na komunikacijske strategije.
Največja škoda Golobove vladavine tako ni finančna. Četudi je po zadnjih besedah novega finančnega ministra tudi ta vidik golobovanja naravnost katastrofalen. Največja škoda je izguba zaupanja. Ko mi kot državljani začnemo verjeti, da sistem nagrajuje povezave in pripadnost krogu namesto poštenosti in dela, izgubimo voljo do sodelovanja.
Tukaj pa se skriva globlji vzorec, ki ga poznamo iz osebnostnega razvoja. Nismo tam, kjer želimo biti, ker nismo tip družbe, ki bi bila tam.
Uspešne države z nizko korupcijo ne “trpijo” transparentnosti. Nikomur ni potrebno nič trpeti, saj je to del njihove identitete. Kot da bi si želel shujšati (trpeti hujšanje) zato, da se boš potem lahko ponovno basal s hrano. Če ne spremeniš življenjskega stila oz. identitete, ki ima nov življenjski stil na področju prehrane za normalen, trajno ne bo nič.
Pri nas pa je pogosto normalno, da se ščitijo mreže in da institucije služijo lojalnosti. Korupcija ni le podkupnina v kuverti. Je predvsem tiho toleriranje dvojnih meril, zaposlovanje po poznanstvih in pogled stran, ko nepravilnosti počnejo “naši”. Vse to sledi nezavednim ciljem: ohranjanju moči, predvidljivosti in izogibanju odgovornosti, ki ogroža identiteto.
Strah pred spremembo je velik. Ko se ogrozi identiteta (npr. z resno preiskavo ali razkritjem), sledi obramba. To večinoma prepoznamo v napadih na preiskovalce, KPK ali medije. Tudi sam sem mnenja, da RTV Slovenija nujno potrebuje motorko in da je trenutna ideološka sestava Ustavnega sodišča ter KPK skrajno leva. Pa vseeno opozarjam, da gre predvsem za boj za psihološko varnost, ki drži sistem v starem ciklu konformizma in samozaščite. Namesto da bi se dvignili na raven vestnosti in strategije, kjer vodijo načela in kjer lahko vidimo sistemske slepe pege, ponavljamo vzorce iz preteklosti.
Zato prihod nove vlade Janeza Janše ni zgolj politična zamenjava. Sam vse skupaj imenujem kar zadnja bitka moje generacije s komunizmom in tranzicijskimi privatizerji. Predstavlja preizkus, ali je Slovenija sposobna prekiniti ta dokazano uničujoči vzorec, ki nas obvladuje že 35 let na 46 let podlage.
Toda nihče ne bi smel pričakovati čudežev zgolj zaradi novega predsednika vlade ter nekaj ministrov. Če nova oblast ne bo spremenila načina delovanja institucij, ne bo vzpostavila osebne odgovornosti, ne bo ločila političnih interesov od javnega in ne bo brezkompromisno ukrepala tudi proti “svojim”, bo ponovila napako predhodnikov. Prava sprememba se začne tam, kjer politika neha ščititi sama sebe.
Največja lekcija osebnostne rasti je, da prihodnosti ne spremeniš z novimi željami, ampak z novimi navadami. Enako velja za države. Nova vlada ima priložnost ustvariti novo politično kulturo, kjer so rezultati pomembnejši od ideologije, odgovornost od pripadnosti in javni interes od osebnih mrež.
To zahteva najprej jasno anti-vizijo: če se nič ne bo spremenilo, bomo čez nekaj let ponovno soočeni z aferami, begom možganov, erozijo zaupanja in stagnacijo. Vse enako kot sedaj, le še dvakrat slabše, ker bo za nami še en izgubljen 4-letni cikel, kot pri Golobu.
Predvsem pa zahteva vizijo: Slovenijo, kjer je integriteta naravna, meritokracija temelj in zakoni veljajo enako za ministra, podjetnika in navadnega državljana.
Pred novo vlado torej ni lahka pot. Zahteva, da vsi mi, politiki in državljani, opravimo notranje delo. Da se vprašamo, kaj toleriramo, ker smo se na to navadili, in kaj bi nekdo, ki vse to opazuje od zunaj, iz tega lahko sklepal. iz naših dejanj, da v resnici hočemo. Če bomo tudi tokrat zgolj zamenjali obraze, ne pa sistema, bomo čez štiri leta ponovno poslušali enake obljube. Če pa bomo dosledno zahtevali preglednost, odgovornost in meritokracijo kot temelj našega delovanja, potem obstaja možnost, da Slovenija prvič po dolgem času ne bo zgolj menjala vlad, ampak bo začela spreminjati samo sebe. Prihodnost tako ni odvisna le od Janeza Janše. Odvisna je od tega, ali bomo končno postali tip družbe, ki si takšno prihodnost tudi zasluži.
