Umetna inteligenca ni več le orodje za večjo učinkovitost, temveč postaja dejavnik velikih gospodarskih, političnih in pravnih sprememb, opozarja profesor evropskega prava Matej Avbelj.
Umetna inteligenca vse globlje posega v vsakdanje življenje in spreminja ustaljene gospodarske odnose. Razprave se zato ne bi smele več omejevati na posamezne tehnološke rešitve, temveč bi morale zajeti tudi posledice za trg dela, javne finance, politična razmerja in pravni red, v kolumni UI marksizem in populizem objavljeni na IUS-INFO piše prof. dr. Matej Avbelj.
Redni profesor za evropsko pravo in predstojnik Centra za ustavnost in umetno inteligenco na Novi univerzi ugotavlja, da še vedno živimo v obdobju navdušenja nad UI. Podpirajo jo razvijalci, vlagatelji in uporabniki, ki si z njo poenostavljajo vsakodnevna opravila. Toda njene širše posledice postajajo vse bolj očitne.
Kot opozarja Avbelj, “bolj kot se UI v praksi uporablja, bolj globoko sega v naš družbeni vsakdan, ki ga neizbežno tudi spreminja”. Družbene posledice postajajo vse bolj otipljive in po njegovih besedah sprožajo zahtevna vprašanja, predvsem na področju politične ekonomije.
Pri tem ne gre le za gospodarske učinke. Politična ekonomija zajema tudi vpliv ekonomije na javne zadeve in odziv politike na gospodarske spremembe. Avbelj jo opredeli kot “celokupen spekter družbenopolitičnih odnosov v zvezi z ustvarjanjem materialne ali nematerialne vrednosti, ki jo je mogoče izraziti v neki plačilni valuti”. Ker dopustni okvir teh odnosov določata pravo in ustava, postaja UI tudi ustavnopravno vprašanje.
Za razumevanje njenega vpliva je po Avbljevi oceni potreben širši pogled. “Da bi razumeli vpliv UI na politično ekonomijo, je treba zavzeti makroekonomski pristop, ki se osredotoča na veliko sliko,” poudarja. Takšen pogled v zgodnjem obdobju tehnološke preobrazbe pogosto manjka, saj se pozornost najprej usmeri v posamezne izume in njihovo uporabnost.
Kitajska, ZDA in Evropa ubirajo različne poti
Stvari se začnejo spreminjati, ko tehnologija postane dovolj razširjena, da vpliva na delovna mesta in ustaljene gospodarske odnose. Kot primer Avbelj izpostavlja Kitajsko, kjer po podatkih, ki jih povzema po časniku The New York Times, v tovarnah deluje že več kot dva milijona robotov. Po mestih vozijo vozila brez voznikov, roboti strežejo v hotelih in restavracijah, brezpilotni letalniki pa dostavljajo hrano.
Takrat se začnejo odzivati tudi skupine, ki jih tehnologija izriva s trga. “Najprej tiste, ki jih nova tehnologija izrinja s trga in jih postavlja v ekonomsko podrejen položaj,” piše Avbelj in kot primer omenja proteste kitajskih taksistov, ki so ostajali brez dela.
Na Kitajskem se je odzvala država in posegla v poslovne modele podjetij. “Intervenirala je država, kot je na Kitajskem pač praksa, in korporacijam centralno diktira ustrezen ekonomski model. Temu pravijo marksizem umetne inteligence,” pojasnjuje Avbelj.
V ZDA je razmerje med državo in tehnološkimi podjetji drugačno. Velike korporacije imajo pri razvoju novih rešitev precej proste roke, kar spodbuja inovacije, ustvarjalnost in proizvodnjo. Ob tem se v zgodnjih fazah manj pozornosti namenja morebitnim negativnim posledicam za družbo.
“V ZDA je pristop obraten. Ko gre za novo tehnologijo, imajo velike tehnološke korporacije praktično povsem proste roke. Laissez-faire,” piše Avbelj. Negativne posledice se po njegovih besedah praviloma ugotavljajo in sankcionirajo pozneje, prek decentraliziranega sistema sodnega varstva.
Razliko med ameriškim in evropskim modelom povzame z ugotovitvijo: “Ameriški pristop je torej reaktiven. Reagirajo šele, ko se pokažejo negativne posledice. Evropski pa je proaktiven. Reguliramo vnaprej, da ne bi nastale negativne posledice.”
Oba pristopa imata svojo ceno. V ZDA so lahko negativnim posledicam izpostavljeni potrošniki, v Evropi pa se podjetja znajdejo v regulatornem krču. Zaradi tega lahko evropski uporabniki vsaj začasno ostanejo brez najnovejših tehnoloških rešitev.
“Oboje je lahko slabo. V Ameriki za potrošnike, v Evropi pa za podjetja in potrošnike. Prva so v regulatornem krču, drugi pa, posledično, ostanejo brez najnovejših tehnoloških proizvodov,” opozarja Avbelj. Po njegovi oceni “vsaj na kratki in srednji rok zmagujejo Kitajci”.
Se bo razvil populizem proti umetni inteligenci?
Ob različnih regulatornih modelih se krepijo tudi opozorila pred razrastom tako imenovanega populizma umetne inteligence. Avbelj ga opisuje kot “politično tendenco obračanja ljudskih množic proti razvoju UI in še posebej proti njenim vse premožnejšim korporativističnim razvijalcem”.
Takšen odpor bi lahko presegel tradicionalno delitev med levico in desnico. Ljudje z različnimi političnimi pogledi bi se lahko povezali zaradi strahu pred izgubo delovnih mest, povečevanjem neenakosti in koncentracijo gospodarske moči v rokah tehnoloških podjetij.
Avbelj opozarja, da bi lahko “obstoječo levo-desno politično razklanost zamenjalo politično poenotenje proti novi tehnologiji in njenim lastnikom”. Na Kitajskem je takšen razvoj zaradi močne vloge države manj verjeten, v ZDA pa naj bi se postopoma že nakazoval.
Tudi Trumpova administracija po njegovi oceni spreminja smer na področju regulacije umetne inteligence. Razlogi za to niso le gospodarski, temveč tudi politični. Oblast se zaveda, da lahko družbeni učinki novih tehnologij vplivajo na razpoloženje volivcev.
“Kajti tudi naslednje volitve je treba dobiti. Tako da se osvoji večino. Če bo ta medtem pristala na antitehnološki strani, tudi prav,” politično logiko takšnega obrata opisuje Avbelj.
Od izgube delovnih mest do novega pravnega reda
Ključno sporočilo kolumne je, da umetna inteligenca že spreminja družbena razmerja, čeprav so njeni učinki v Evropi za zdaj manj vidni. Resnejše posledice bi se lahko pokazale ob izgubi večjega števila delovnih mest.
“Morebitni porast brezposelnosti bo zaostril javnofinančne težave, poglobil družbena nasprotja, zaostril politični diskurz in vplival na volitve,” opozarja Avbelj. Volilni izidi bi se nato preslikali v nove politične večine, te pa bi lahko ustvarile “nov, lahko zelo drugačen pravni red, kot ga imamo danes”.
Umetne inteligence zato ne bi smeli obravnavati zgolj kot novega orodja ali medija. “UI je tako več kot orodje, več kot medij, je faktor temeljitih družbenih sprememb,” poudarja Avbelj. Preučevati bi jo morali ne le s tehnološkega in inženirskega vidika, ampak tudi skozi politično ekonomijo, pravo in ustavno ureditev.
Tehnološkega razvoja po njegovi oceni ni več mogoče ustaviti ali vrniti na začetek. “Tehnološki duh je očitno ušel iz stekleničke. Vse, kar nam preostane, je, da se mu čim prej zavestno prilagodimo ter ga tako čim bolje ukrotimo,” sklene Avbelj.
