Sporočilo je kratko in na videz povsem nedolžno: “V redu.” Kljub temu ga lahko preberemo večkrat, preverjamo piko na koncu ter se sprašujemo, ali je sogovornik jezen, užaljen ali se nam preprosto ne želi več posvečati.
Pri pogovoru v živo pomena ne iščemo samo v besedah. Slišimo ton glasu, vidimo obraz in opazimo, ali je sogovornik sproščen, utrujen ali nestrpen. Pri sporočilih teh informacij ni, zato lahko velik pomen pripišemo že dolžini odgovora, ločilu ali manjkajočemu čustvenemu simbolu.
Zakaj “v redu” ni vedno samo v redu?
Kratki odgovori so posebej dvoumni, ker ponujajo malo informacij. “Prav”, “okej” ali “kakor želiš” lahko pomenijo strinjanje, hitenje, utrujenost, konec pogovora ali prikrito nejevoljo. Prejemnik prazna mesta pogosto zapolni s kontekstom: z zadnjim pogovorom, trenutnim razpoloženjem in pričakovanji do druge osebe.
Če partner običajno piše daljša sporočila, nenaden “okej” hitro izstopa. Enak odgovor sodelavca, ki vedno komunicira kratko, nas morda sploh ne zmoti. Pogosto nas torej ne vznemiri sama beseda, temveč sprememba ustaljenega načina komunikacije.
Pri tem ni nepomembno, kako pišemo. Raziskava, ki jo je predstavilo Ameriško psihološko združenje, je pokazala, da so avtorji sporočil z več okrajšavami lahko zaznani kot manj iskreni, prejemniki pa se nanje odzivajo manj zavzeto. Tudi majhne jezikovne odločitve tako vplivajo na vtis, ki ga ustvarimo.
Smo pri razumevanju sporočil res tako slabi?
Novejša raziskava univerze Tilburg ponuja nekoliko drugačen pogled. V dveh študijah so raziskovalci primerjali čustveni ton, ki ga je želel izraziti pošiljatelj, z razumevanjem prejemnika. Rezultati, objavljeni v reviji Computers in Human Behavior Reports, niso pokazali množičnega napačnega razumevanja. Ljudje so čustveni ton vsakdanjih sporočil in elektronske pošte praviloma razumeli precej natančno.
To pomeni, da nelagodje ob kratkem odgovoru ni vedno izmišljeno. Morda smo opazili resnično spremembo tona. Posamezno sporočilo pa še ni dovolj za sklep, da je z odnosom nekaj narobe. Pomembni so širši vzorec, okoliščine in način, kako oseba sicer komunicira.
Namesto ugibanja raje kratko vprašanje
Najslabša možnost je, da iz dveh besed sestavimo celotno zgodbo, se umaknemo in sogovorniku odgovorimo enako hladno. S tem lahko nesporazum ustvarimo tudi tam, kjer ga prej ni bilo.
Bolj uporaben je preprost stavek: “Tvoj odgovor se mi zdi nekoliko kratek – je vse v redu?” Sogovorniku ne pripisuje namena, temveč mu ponudi možnost pojasnila. Kadar gre za občutljivo temo, je telefonski ali osebni pogovor pogosto boljša izbira.
Dolgotrajno izogibanje iskrenim pogovorom je lahko eden od tihih dejavnikov, ki slabijo zvezo. En sam “v redu” pa največkrat pomeni prav to – v redu.
