Žepnina ni plača za to, da otrok pospravi sobo ali odnese smeti. Če jo starši uvedejo premišljeno, je predvsem varen način, da se otrok uči ravnanja z denarjem: kako nekaj počakati, prihraniti, se odločiti in včasih tudi ugotoviti, da je denar porabil prehitro.
Kolikšna naj bo, ni enotnega odgovora. Odvisna je od starosti otroka, družinskih zmožnosti in od tega, kaj naj bi z žepnino sploh plačeval. Mlajši otrok jo lahko dobiva tedensko in jo porablja za manjše želje, starejši pa lahko prejema mesečni znesek, iz katerega pokriva na primer malico po pouku, druženje s prijatelji ali manjše nakupe.
Najpomembnejši znesek ni tisti, ki je enak kot pri sošolcih, ampak tisti, ki ga družina lahko redno in mirno zagotavlja.
Naj bo dogovor jasen
Preden žepnino uvedete, se z otrokom dogovorite o treh stvareh:
- koliko in kdaj jo dobi;
- za katere stvari jo lahko porabi sam;
- česa z njo ne plačuje, ker za to še vedno skrbijo starši.
Če otrok dobi denar vsak teden, potem ni najbolj smiselno, da mu starši že po dveh dneh dodajo novega, ker je prejšnjega porabil za sladkarije ali igrico. Prav takšna izkušnja mu pomaga razumeti, da ima vsaka izbira posledico.
Seveda ni treba, da je žepnina stroga lekcija. Otrok jo lahko včasih porabi za kaj povsem neresnega. To je del učenja. Pomembneje je, da ga starši ne zasramujejo z “saj sem ti rekel”, ampak mu pomagajo premisliti, ali bi naslednjič del denarja prihranil.
Ali naj otrok denar zasluži z domačimi opravili?
Običajna družinska opravila naj ne postanejo plačano delo. Otrok je del družine in je normalno, da pospravi za sabo, pomaga pri mizi ali skrbi za svoje stvari.
Lahko pa se starši posebej dogovorijo za občasno večje opravilo, ki presega otrokove redne dolžnosti: pomoč pri čiščenju kleti, urejanje vrta ali prodaja igrač, ki jih ne potrebuje več. Tako otrok vidi razliko med skupno odgovornostjo doma in dodatnim zaslužkom.
Žepnina je najbolj uporabna, ko otroku ne daje le denarja, ampak tudi nekaj samostojnosti. Starši se pri tem učijo podobne stvari kot pri domačih nalogah: postaviti jasen okvir, nato pa otroku pustiti, da v njem naredi tudi kakšno lastno napako.
