Eden obožuje hribe, drugi bi prost konec tedna najraje preživel doma. Eden spremlja nogomet, drugi ne loči enajstmetrovke od avta. Različni interesi zveze praviloma ne ogrožajo, precej zahtevneje pa postane, ko partnerja različno razumeta zvestobo, denar, družino ali skupno prihodnost.
Na začetku odnosa podobnosti hitro pritegnejo pozornost. Veselimo se, ko odkrijemo, da poslušamo enako glasbo, gledamo iste serije ali imamo podoben smisel za humor. Takšne skupne točke olajšajo pogovor in ustvarijo občutek povezanosti, a same po sebi še ne povedo veliko o tem, kako bo par reševal pomembne življenjske odločitve.
Hobiji povezujejo, vrednote usmerjajo življenje
Hobiji odgovarjajo na vprašanje, kaj radi počnemo, vrednote pa na vprašanje, kaj se nam zdi pomembno in pravilno. Mednje sodijo odnos do poštenosti, zvestobe, družine, dela, denarja, vere, vzgoje otrok in osebne svobode.
Partnerja lahko brez večjih težav preživljata prosti čas vsak po svoje. Eden gre teči, drugi bere, zvečer pa se znova srečata. Če se ne strinjata glede tega, ali želita otroke, kako bosta razporejala denar ali kaj zanju pomeni zvestoba, kompromis ni več tako preprost.
Raziskava, ki je spremljala 3674 nemških parov, je pokazala, da je bila podobnost pri nekaterih življenjskih ciljih, vrednotah in osebnostnih značilnostih povezana z nekoliko večjim zadovoljstvom v odnosu in večjo stabilnostjo zveze. Avtorji so ob tem poudarili, da so bili učinki podobnosti pozitivni, a razmeroma majhni. Za kakovost odnosa so bile pomembne tudi lastnosti vsakega partnerja posebej.
Skupne vrednote torej niso jamstvo za srečno zvezo. Ustvarijo pa skupno izhodišče, s katerega se je lažje pogajati o vsakdanjem življenju.
Tudi popolno ujemanje ni potrebno
Dva človeka se skoraj nikoli ne strinjata o vsem. Različna mnenja lahko odnos celo obogatijo, če se partnerja poslušata in drug drugega ne skušata nenehno spreminjati.
Obsežna raziskava več kot 7000 parov v ZDA in Nemčiji je denimo pokazala, da je pri stališčih o vlogah moških in žensk v družini pomembna tako podobnost kot tudi smer razlik med partnerjema. Rezultati, objavljeni v reviji PNAS Nexus, opozarjajo, da preprosto pravilo “bolj ko sta si podobna, srečnejša sta” ne velja v vseh okoliščinah.
Pomembneje je, ali lahko razlike živita brez prikrite zamere in stalnega boja za prevlado. Če eden varčuje, drugi pa zapravlja, se lahko dogovorita o skupnem proračunu in delu denarja za osebne želje. Če eden potrebuje več druženja, drugi pa več samote, lahko poiščeta ritem, ki upošteva oba.
Težje je tam, kjer bi moral eden zaradi ohranitve odnosa zanikati nekaj, kar je zanj temeljno. Pri teh razlikah odlašanje s pogovorom pogosto vodi v napačna pričakovanja. Pomanjkanje odkrite komunikacije smo izpostavili tudi med tihimi dejavniki, ki lahko postopoma oslabijo zvezo.
Paru zato ni treba poslušati iste glasbe ali navijati za isto moštvo. Dobro pa je, da pravočasno ugotovi, ali želi ob isti glasbi življenja sploh plesati v podobno smer.
