Predsednik vlade in SDS Janez Janša je objavil graf, po katerem se je število zaposlenih v slovenskem javnem sektorju od osamosvojitve do leta 2025 povečalo za 70.325 oziroma 55,9 odstotka. Ob podatkih je ocenil, da graf pojasnjuje, zakaj Slovenija po osamosvojitvi glede blaginje ni postala Švica.
“Spodnji graf nam pove, zakaj po osamosvojitvi glede blaginje nismo postali Švica. Kljub temu, da smo imeli dobre možnosti in da smo bili nekje do konca leta 2008 na dobri poti,” je na omrežju X zapisal Janez Janša.
Grafika Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo prikazuje rast števila zaposlenih v javnem sektorju med letoma 1991 in 2025. Kot vir podatkov je naveden informacijski sistem ISPAP.
V javnem sektorju 70.325 zaposlenih več
Po podatkih z grafa je bilo ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 v javnem sektorju 125.798 zaposlenih. Do vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 se je njihovo število povečalo na 154.107. V trinajstih letih se je število zaposlenih povečalo za 28.309., kar pomeni 22,5-odstotno rast.
Do leta 2015, ki je na grafu označeno kot konec finančne krize in varčevalnih ukrepov, se je število povečalo še za 13.351 oziroma 8,7 odstotka, na skupno 167.458 zaposlenih.
Nova izrazitejša rast je sledila v zadnjem desetletju. Leta 2025 je bilo v javnem sektorju že 196.123 zaposlenih, kar je 28.665 več kot leta 2015. V samo desetih letih se je njihovo število povečalo za 17,1 odstotka in se skoraj izenačilo s celotnim povečanjem v prvih trinajstih letih po osamosvojitvi.
Javni sektor ni samo državna uprava
Pri razlagi podatkov je treba upoštevati, da javni sektor ne zajema zgolj uradnikov na ministrstvih in v državni upravi. Vanj sodijo tudi zaposleni v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu, policiji, vojski, kulturi, občinah ter številnih javnih zavodih in agencijah.
AJPES pojasnjuje, da podatke o plačah, drugih izplačilih in številu zaposlenih prek sistema ISPAP posredujejo uporabniki državnega in občinskih proračunov, za katere velja zakonodaja o plačnem sistemu javnega sektorja.
Graf zato sam po sebi ne pokaže, v katerih dejavnostih se je število zaposlenih najbolj povečalo, koliko novih zaposlitev je bilo povezanih z večjimi potrebami zdravstva in šolstva ter koliko z razraščanjem upravnega aparata.
Prav tako rast javnega sektorja sama ne dokazuje neposredne vzročne povezave z gospodarskim zaostajanjem za Švico. Janšev zapis je resna politična ocena, graf pa odpira pomembno vprašanje: ali je skoraj 56-odstotno povečanje števila zaposlenih spremljalo tudi primerljivo izboljšanje kakovosti in dostopnosti javnih storitev ter ali gospodarstvo takšno rast dolgoročno lahko financira.
