Pregled več tisoč fosilnih vretenc je razkril presenetljivo veliko razvojnih nepravilnosti ter tri verjetne tumorje hrbteničnih živcev. Raziskovalci domnevajo, da so se zdravstvene težave širile zaradi parjenja v vse manjši in genetsko osiromašeni populaciji.
Sabljastozobe mačke vrste Smilodon fatalis so bile med najbolj prepoznavnimi plenilci ledene dobe. Z močnimi sprednjimi okončinami in dolgimi podočniki so iz zasede napadale velike rastlinojede živali, a nova raziskava kaže, da so imele nekatere resne težave z gibanjem.
Znanstveniki so pregledali fosilna vretenca, ohranjena v katranskih jamah La Brea v Los Angelesu. Našli so številne razvojne nepravilnosti, v treh primerih pa tudi spremembe, ki kažejo na tumorje hrbteničnih živcev.
Takšni tumorji lahko povzročajo hude bolečine, oslabelost okončin in postopno izgubo sposobnosti gibanja. Za plenilca, ki se je pri lovu zanašal na skoke in silovito obvladovanje plena, je bila takšna bolezen lahko usodna.
Pregledali vretenca najmanj 849 živali
Raziskovalci so proučili 3.722 vretenc, ki so pripadala najmanj 849 odraslim sabljastozobim mačkam. Med njimi so odkrili 32 vretenc z nepopolno razvitimi loki, 48 zraščenih vretenc in 226 tako imenovanih prehodnih vretenc.
Pri slednjih se posamezno vretence razvije z značilnostmi drugega dela hrbtenice. Vratno vretence lahko denimo dobi lastnosti prsnega vretenca in celo nastavek za rebro.
Posebno pozornost so pritegnila tri vretenca z nenavadno razširjenimi odprtinami, skozi katere potekajo živci. Gladke in preoblikovane površine kosti kažejo, da se je sprememba razvijala dalj časa.
Raziskovalci menijo, da je odprtine postopoma razširil rastoči tumor hrbteničnega živca. Ker so kosti našli v treh ločenih delih najdišča, naj bi pripadale trem različnim živalim.
Bolne živali so lahko iskale lažji plen
Tumorji hrbteničnih živcev so pri ljudeh in današnjih živalih zelo redki. Povzročajo jih lahko spontane ali podedovane genetske spremembe.
“Psi, ki jih v ambulanto pripeljejo s tumorjem hrbteničnega živca, kažejo predvsem znake bolečine,” je po navedbah Frontiers pojasnil vodja raziskave Hugo Schmökel. V napredovalih primerih lahko živec in prizadeta okončina izgubita svojo funkcijo.
Raziskovalci domnevajo, da so imele bolne sabljastozobe mačke težave pri običajnem lovu. Zato so se morda pogosteje približevale živalim, ujetim v lepljivi asfalt jam La Brea.
Klici ujetega plena so privabljali plenilce, ki so nato tudi sami obtičali. Poškodovana ali bolna žival, ki ni bila več sposobna učinkovitega lova, je bila verjetno pripravljena sprejeti večje tveganje za lažje dostopen obrok.
Je bilo krivo parjenje v sorodstvu?
Veliko število razvojnih nepravilnosti kaže, da je bila populacija sabljastozobih mačk pred izumrtjem morda genetsko osiromašena. Ko se število živali zmanjša, imajo preživeli manj izbire pri iskanju partnerja, škodljive genske različice pa se lahko v populaciji pojavljajo pogosteje.
Podobne nepravilnosti hrbtenice so odkrili tudi pri sodobnih populacijah volkov, v katerih je prisotno parjenje med sorodnimi živalmi.
Avtorji poudarjajo, da brez genetske analize ne morejo dokazati, da je tumorje in deformacije povzročilo parjenje v sorodstvu. Gre za razlago, ki jo podpira skupni vzorec kostnih sprememb, ne pa za dokončno potrjeno ugotovitev.
Prav tako parjenje v sorodstvu najverjetneje ni bilo prvotni vzrok za upad populacije. Verjetneje je bilo posledica njenega krčenja zaradi sprememb življenjskega okolja, pomanjkanja plena in drugih pritiskov ob koncu pleistocena.
Zdravstvene težave pa so lahko dodatno zmanjšale sposobnost preživetja in razmnoževanja že tako ogrožene populacije ter pospešile njeno pot proti izumrtju.
