Čeprav se je cena surove nafte po vojnem vrhu nekoliko umirila, se razmere na trgu dizelskega goriva in bencina še naprej zaostrujejo. Po Reutersovi analizi je vojna v Iranu močno prizadela svetovno rafinerijsko industrijo, zaloge goriva pa se praznijo hitreje, kot jih je mogoče nadomestiti. Visoke cene bi zato lahko vztrajale tudi po morebitnem političnem dogovoru in ponovnem odprtju Hormuške ožine.
Cena severnomorske nafte brent se trenutno giblje okoli 90 dolarjev za sod. To je približno 25 odstotkov več kot ob začetku konflikta konec februarja, vendar občutno manj od vojnega vrha pri 118 dolarjih.
Povsem drugačne so razmere pri rafiniranih proizvodih. Evropski dizel se je od začetka vojne podražil za več kot 70 odstotkov, ameriški bencin pa za okoli 60 odstotkov, v analizi za Reuters ugotavlja energetski kolumnist Ron Bousso.
Razlika kaže, da težava ni več samo v količini načrpane surove nafte. Svet ima vse več težav predvsem pri njeni predelavi v dizelsko gorivo, bencin, kurilno olje in letalsko gorivo.
Poškodovan velik del rafinerij
Vojna je izločila več kot petino od skupno 9,6 milijona sodčkov dnevnih rafinerijskih zmogljivosti na Bližnjem vzhodu. Zaprtje Hormuške ožine je hkrati omejilo izvoz že proizvedenega goriva, zaradi pomanjkanja bližnjevzhodne nafte pa so proizvodnjo zmanjšale tudi številne azijske rafinerije.
Razmere dodatno zaostrujejo ukrajinski napadi na rusko energetsko infrastrukturo. Ruska predelava nafte se je v zadnjih mesecih zmanjšala za skoraj 30 odstotkov, na manj kot štiri milijone sodčkov dnevno. Moskva je zato julija prepovedala izvoz dizelskega goriva, da bi zaščitila domači trg.
Globalna dnevna predelava nafte v rafinerijah je bila v drugem četrtletju po podatkih Mednarodne agencije za energijo za 5,1 milijona sodčkov manjša kot leto prej. Povpraševanje po rafiniranih proizvodih se je zaradi visokih cen zmanjšalo za štiri milijone sodčkov dnevno, vendar to ni zadostovalo za izravnavo upada proizvodnje.
Na svetovnem trgu je tako nastal primanjkljaj, večji od milijona sodčkov goriva na dan. Reutersova analiza opozarja, da bi se lahko razkorak med ponudbo in povpraševanjem v tretjem četrtletju še povečal.
Rafinerijske marže podirajo rekorde
Pomanjkanje se izrazito kaže pri tako imenovanih rafinerijskih maržah oziroma razliki med ceno surove nafte in ceno iz nje proizvedenega goriva.
V Evropi se je marža pri dizelskem gorivu od februarja več kot potrojila in presegla 75 dolarjev na sod. V ZDA se je povečala za več kot 140 odstotkov in prvič presegla 100 dolarjev.
Visoke marže rafinerijam sicer prinašajo velike zaslužke in jih spodbujajo k povečanju proizvodnje. Toda tudi ameriške rafinerije, ki obratujejo z zelo visoko izkoriščenostjo, ne morejo povsem nadomestiti izpada dobav z Bližnjega vzhoda in iz Rusije.
Ozko grlo tako ni več pomanjkanje interesa za proizvodnjo, temveč pomanjkanje razpoložljivih rafinerijskih zmogljivosti.
Varnostna zaloga je skoraj izginila
Pomanjkanje so v prvih mesecih vojne blažile zaloge, ustvarjene pred začetkom konflikta. Ta varnostna blazina pa je zdaj skoraj izčrpana.
Po podatkih ameriške Uprave za energetske informacije so se svetovne zaloge nafte med marcem in julijem praznile s povprečno hitrostjo 3,5 milijona sodčkov na dan, kar ustreza več kot trem odstotkom svetovne porabe. Njihovo zmanjševanje naj bi se nadaljevalo najmanj do konca leta.
Zaloge dizelskega goriva v ZDA so za ta čas leta najnižje v zadnjih treh desetletjih, zaloge bencina pa so zdrsnile na najnižjo sezonsko raven po letu 2012. Na dnu petletnega razpona so tudi svetovne zaloge dizelskega in letalskega goriva.
O nevarnosti pomanjkanja smo na Portal24 poročali že v prispevku, v katerem je Shell opozoril, da bi Evropi lahko začelo primanjkovati goriva. Najnovejši podatki kažejo, da se je od takrat pritisk na rafinerije še povečal.
Tudi odprtje Hormuške ožine ne bi rešilo vsega
Morebiten dogovor med Washingtonom in Teheranom ter ponovno odprtje Hormuške ožine bi verjetno hitro znižala ceno surove nafte. Cene bencina in dizla pa se ne bi nujno znižale enako hitro.
Med vojno je bilo v državah Perzijskega zaliva poškodovanih več kot 20 rafinerij. Popravila zahtevajo kompresorje, toplotne izmenjevalnike, specializirane katalizatorje in drugo opremo, pri kateri so bile dobavne dobe dolge že pred začetkom konflikta. Povrnitev vseh zmogljivosti bi zato lahko trajala precej dlje od ponovne vzpostavitve izvoza nafte.
Pomembna bo tudi Kitajska, druga največja svetovna predelovalka nafte. Kitajske rafinerije so med vojno močno zmanjšale proizvodnjo in omejile izvoz goriva. Julija je bila njihova predelava nafte skoraj 16 odstotkov manjša kot leto prej.
Dražje gorivo se preliva v inflacijo
Visoke cene dizla se ne poznajo samo na bencinskih servisih. Dizel poganja tovornjake, kmetijske stroje, gradbeno mehanizacijo in del industrijske proizvodnje, zato se njegova podražitev preliva v stroške hrane, prevoza in številnih izdelkov.
V ZDA so bile julija potrošniške cene za 3,4 odstotka višje kot leto prej, stroški energije pa so se povečali za 14,7 odstotka. Bencin je bil dražji za skoraj četrtino. Inflacija v območju evra se je povzpela na 2,9 odstotka, pri čemer so se cene energije zvišale za desetino.
Če poškodovanih rafinerijskih zmogljivosti ne bo mogoče hitro obnoviti, sedanji energetski šok morda ne bo le kratkotrajna posledica vojne. Obnova izpraznjenih zalog dizla, bencina in letalskega goriva bi lahko trajala več let, kar bi ohranjalo pritisk na cene energije, prevoz in življenjske stroške.
