Tri dni po uničujočih potresih, ki sta z magnitudo 7,2 in 7,5 stresla Venezuelo, se država sooča z vse večjim številom žrtev, obupanim iskanjem preživelih in naraščajočim nezadovoljstvom zaradi odziva oblasti. Po zadnjih uradnih podatkih je umrlo najmanj 1430 ljudi, oblasti pa iščejo še najmanj 68.900 pogrešanih.
Najhuje je prizadeta zvezna država La Guaira, kjer reševalci, vojaki, prostovoljci in domačini že tretji dan z bagri, vrvmi, lopatami in golimi rokami odstranjujejo ruševine v upanju, da bodo našli še žive ljudi. Humanitarne organizacije opozarjajo, da so prvih 72 ur po potresu ključne za uspešno reševanje ujetih, zato je boj s časom vse bolj neizprosen.
Obup prebivalcev se spreminja v jezo
Na prizadetih območjih se stopnjuje tudi nezadovoljstvo prebivalcev, ki vladi očitajo prepočasno in neučinkovito ukrepanje. Po poročanju France 24 številni domačini trdijo, da so bili v prvih urah po katastrofi prepuščeni sami sebi, medtem ko so preživele izpod ruševin reševali predvsem sosedje in prostovoljci.
“Tam spodaj so bili še živi ljudje, pa jih niso prišli rešit. Našli smo trupla, pa nam niso pomagali. Kaj še čakajo?” je dejala prebivalka Mileidy Romero, ki v obmorskem mestu Caraballeda išče sorodnike.
Vršilka dolžnosti predsednice Delcy Rodríguez je medtem zatrdila, da na prizadetem območju deluje več kot 14.000 pripadnikov vojske in policije ter da so nekatera območja zaradi varnosti zaprta za javnost. Kljub temu številni prebivalci pravijo, da državnih sil skoraj niso videli.
Nezadovoljstvo je ponekod preraslo tudi v incidente. Po navedbah očividcev so domačini enemu od bagrov preprečili odhod z območja ruševin, potem ko naj bi državni uslužbenci pred porušenimi stavbami fotografirali svojo prisotnost, nato pa brez pomoči odšli drugam.
Reševanje v neznosni vročini in med razpadajočimi trupli
Razmere na terenu ostajajo izjemno težke. Prah prekriva celotna naselja, visoke temperature in vonj po razpadajočih truplih pa dodatno otežujejo delo reševalcev. Mnogi prostovoljci zaščitne opreme sploh nimajo in namesto čelad uporabljajo motoristične čelade.
Na parkiriščih bolnišnic zbirajo trupla umrlih, ki jih po identifikaciji odvažajo tovornjaki. Nekateri ljudje še vedno plezajo po ostankih porušenih stavb in kličejo imena svojih sorodnikov v upanju, da bodo zaslišali odgovor.
Kljub vse manjšim možnostim za preživetje reševalne akcije še niso končane. V soboto so iz ene od stanovanjskih stavb živega potegnili starejšega moškega, ki je po rešitvi najprej prosil za vodo, nato pa obupano klical svojo družino.
Prihaja mednarodna pomoč
V Venezuelo medtem prihaja vse več tujih reševalnih ekip. Po podatkih oblasti je v državo doslej prispelo 17 letal z več kot 1600 reševalci in drugo humanitarno pomočjo.
Na prizadetih območjih že pomagajo ekipe iz Mehike, Združenih držav Amerike, Brazilije, Salvadorja, Francije in drugih držav. Mehiški reševalci sistematično preiskujejo porušene stavbe ter skozi odprtine v betonskih ploščah pozivajo morebitne preživele, naj se oglasijo.
Med redkimi spodbudnimi zgodbami je reševanje 18 dni starega dojenčka, ki so ga po večurnem iskanju iz ruševin izvlekli živega skupaj z materjo. Salvadorske reševalne ekipe so medtem rešile tudi 69-letno žensko, ki je po prihodu na površje najprej prosila za pijačo.
Prizadetih bi lahko bilo skoraj sedem milijonov ljudi
Mednarodna organizacija za migracije ocenjuje, da bi lahko potresa prizadela več kot 6,8 milijona ljudi, od tega približno dva milijona v prestolnici Caracas. Mesto tudi več dni po katastrofi občasno stresajo popotresni sunki, v soboto pa so seizmologi zabeležili še potres z magnitudo 4,8.
Strokovnjaki menijo, da je obseg uničenja povečalo hitro zaporedje dveh zelo močnih in plitvih potresov, ki sta povzročila obsežno rušenje stanovanjskih stavb in infrastrukture.
Hudo je poškodovano tudi mednarodno letališče Simón Bolívar pri Caracasu, kjer trenutno deluje le ena vzletno-pristajalna steza. Ameriške ekipe medtem pomagajo pri obnovi ključnih prometnih povezav, ob venezuelski obali pa je zasidrana tudi transportna ladja ameriške mornarice, pripravljena sprejeti najtežje poškodovane.
Predstavnik ameriškega State Departmenta Jeremy Lewin je razmere opisal kot “tekmo s časom”, saj reševalci skušajo izpod ruševin rešiti čim več ljudi, preden se možnosti za njihovo preživetje dokončno iztečejo.
