Irska se je pridružila državam, ki želijo v Italijo vračati prosilce za azil, za katere je po evropskih pravilih odgovoren Rim. Italijanska vlada Giorgie Meloni se tako sooča z vse večjim pritiskom zaradi novega migracijskega pakta, ki ga je sama podprla, vendar hkrati opozarja na nezadostno solidarnost drugih članic in dejavnost nevladnih organizacij v Sredozemlju.
Irska je sedma evropska država, ki zahteva doslednejše vračanje prosilcev v državo prvega vstopa. Podoben pristop so že napovedale oziroma začele izvajati Nemčija, Avstrija, Finska, Švedska, Nizozemska in Švica, ki sicer ni članica EU, je pa vključena v dublinski sistem.
Kot smo že poročali, je Švedska pred dnevi napovedala vračanje prosilcev v Italijo, medtem ko sta Francija in Španija do takšnih dvostranskih predaj zadržani.
Ne gre za enako vrsto “vračanja”
Pri razpravi je pomembno razlikovati med dvema postopkoma. Melonijeva se zavzema predvsem za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil v njihove izvorne države ali posebne centre zunaj EU. Zahteve Nemčije, Irske in drugih držav pa se nanašajo na predajo prosilcev znotraj Unije državi, ki je odgovorna za obravnavo njihove prošnje.
Novi pakt EU o migracijah in azilu, ki se uporablja od 12. junija, je ohranil temeljno načelo prejšnjega dublinskega sistema. Prosilec mora praviloma zaprositi za zaščito v državi prvega vstopa oziroma zakonitega prebivanja, čeprav obstajajo izjeme, med drugim zaradi družinskih vezi.
Po pojasnilih Sveta EU država prvega vstopa za obravnavo prošnje praviloma ostane odgovorna 20 mesecev. Če je bila oseba izkrcana po reševanju na morju, odgovornost traja 12 mesecev.
Nova pravila so hkrati poenostavila postopek vračanja prosilca v odgovorno državo. Namesto nekdanjega postopka, pri katerem je morala država formalno sprejeti zahtevo, je v določenih primerih dovolj obvestilo o predaji.
Italija je prenose ustavila že leta 2022
Italija je kmalu po nastopu vlade Giorgie Meloni konec leta 2022 enostransko ustavila sprejem večine prosilcev po dublinskih pravilih. Kot razlog je navedla pomanjkanje nastanitvenih zmogljivosti in velik pritisk prihodov čez Sredozemlje.
Evropska komisija je opozorila, da sistematično zavračanje predaj ni skladno z evropskimi obveznostmi. Pritisk na Rim se je po začetku uporabe novega pakta še povečal, saj severne države želijo omejiti sekundarne premike migrantov po Evropi.
Giorgia Meloni je novi pakt podprla, ker poleg odgovornosti držav prvega vstopa uvaja tudi obvezni, vendar prilagodljiv solidarnostni mehanizem. Članice lahko pomagajo s premestitvami prosilcev, finančnimi prispevki ali drugimi ukrepi.
“Novi sporazum pomeni pozitiven preobrat za Italijo pri upravljanju tako imenovanih dublinskih migrantov,” je ob uveljavitvi pravil zapisala Melonijeva.
Rim odgovornost povezuje z nevladnimi ladjami
Italijanska vlada spor z Nemčijo povezuje tudi z nemškimi nevladnimi organizacijami, ki rešujejo migrante v Sredozemlju in jih izkrcavajo v Italiji. Rim trdi, da takšne operacije delujejo kot dejavnik privabljanja, zato od Berlina zahteva strožji nadzor nad njihovim delovanjem.
Poslanec Evropskega parlamenta Nicola Procaccini iz stranke Bratje Italije je napovedal, da bo Rim prosilce sprejemal v skladu z novimi pravili, vendar vztraja, da mora Nemčija prevzeti del odgovornosti za delovanje organizacij, ki jih financira.
Novi pakt tako ni odpravil starega spora med državami na zunanji meji EU in državami, kamor želi večina migrantov nadaljevati pot. Za Italijo je politično neugodno predvsem to, da strožja pravila proti sekundarnim premikom krepijo tudi zahteve drugih držav, naj Rim znova sprejema prosilce, ki so v Unijo vstopili prek italijanskega ozemlja.
