Po več urah zahtevnega razmišljanja se lahko počutimo izčrpani, čeprav ves dan nismo opravili skoraj nobenega fizičnega dela. Nova raziskava kaže, da miselna utrujenost ni le občutek ali pomanjkanje volje. Povezana bi lahko bila s spremembami v presnovi glutamata v delu možganov, ki sodeluje pri pozornosti, delovnem spominu, načrtovanju in sprejemanju odločitev.
Raziskovalci Univerzitetne bolnišnice Würzburg in Univerze Ludvika Maksimilijana v Münchnu so preučevali dogajanje v dorzolateralni prefrontalni skorji. Ta del možganov ima pomembno vlogo pri miselnem nadzoru, ohranjanju pozornosti in reševanju zahtevnih nalog.
Rezultati raziskave, objavljene v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences oziroma PNAS, kažejo, da je povečana dejavnost prefrontalne skorje izboljšala trenutne rezultate sodelujočih, obenem pa povečala njihovo poznejšo miselno utrujenost.
Miselna naloga in stimulacija možganov
V raziskavi je sodelovalo 31 zdravih odraslih, ki so na dva ločena dneva opravili zahtevno, približno 20-minutno nalogo za preverjanje spomina.
Med enim poskusom so raziskovalci z neinvazivno električno stimulacijo povečali vzdražljivost dorzolateralne prefrontalne skorje. Pri drugem so uporabili navidezno stimulacijo, pri kateri so sodelujoči začutili le začetno ščemenje, naprava pa nato ni vplivala na delovanje možganov.
Aktivna stimulacija je izboljšala rezultate pri zahtevni spominski nalogi. Toda ta kratkoročna prednost je imela svojo ceno: sodelujoči so bili po koncu poskusa manj pripravljeni izbrati novo zahtevno nalogo.
Raziskovalci so njihovo motivacijo preverjali tako, da so jim ponudili izbiro med preprostejšimi nalogami z manjšim denarnim plačilom in zahtevnejšimi nalogami z večjo nagrado. Po aktivni stimulaciji so pogosteje izbirali lažjo možnost, čeprav je prinašala manj denarja.
To so znanstveniki opisali kot motivacijsko utrujenost. Možgani bi zahtevnejšo nalogo še lahko opravili, vendar se je zmanjšala pripravljenost posameznika, da vanjo vloži dodaten napor.
V prefrontalni skorji več glutamata
Raziskovalci so pred nalogami in po njih z magnetnoresonančno spektroskopijo spremljali tudi kemično sestavo možganov. Posebej jih je zanimal glutamat, eden najpomembnejših prenašalcev signalov med živčnimi celicami.
Meritve so pokazale, da je bila povečana dejavnost prefrontalne skorje povezana z višjo koncentracijo glutamata. Statistična analiza je pokazala tudi povezavo med spremembami glutamata in manjšo pripravljenostjo za nadaljnje zahtevno miselno delo.
Močnejše delovanje možganov je torej sprva izboljšalo uspešnost, nato pa so se pojavile kemične spremembe, povezane z občutkom, da je nadaljnji napor postal predrag.
Raziskovalci menijo, da lahko takšen mehanizem deluje kot zaščitni signal. Ko je določeno možgansko območje dlje časa močno obremenjeno, se spremeni vrednotenje naslednje naloge. Človek zato začne dajati prednost dejavnostim, ki zahtevajo manj zbranosti in miselnega nadzora.
To lahko pomaga pojasniti, zakaj po večurnem pisanju, učenju, računovodskem delu ali sprejemanju pomembnih odločitev težje začnemo novo zahtevno nalogo – tudi če smo ves čas sedeli.
Ne pomeni, da je glutamat škodljiv
Glutamat sam po sebi ni nevarna snov ali odpadni produkt. Gre za nujen živčni prenašalec, brez katerega možgani ne bi mogli normalno delovati. Pomembna je njegova koncentracija, razporeditev in način, kako ga možganske celice uporabljajo ter uravnavajo.
Raziskava prav tako ne dokazuje, da je glutamat edini vzrok miselne utrujenosti. Na občutek izčrpanosti vplivajo še spanje, stres, dolžina dela, motivacija, zdravstveno stanje in številni drugi dejavniki.
Vzorec 31 sodelujočih je bil razmeroma majhen, poskus pa je potekal v nadzorovanih laboratorijskih razmerah. Raziskovalci bodo morali zato še preveriti, ali se enak mehanizem pojavlja tudi med običajnim delovnim dnevom in pri ljudeh s kronično ali bolezensko utrujenostjo.
Utrujenost ni nujno lenoba
Ugotovitve podpirajo razlago, da ima miselna utrujenost poleg psihološkega tudi merljiv biološki temelj. Človek po dolgotrajnem miselnem delu morda ne izbere lažje naloge samo zato, ker mu primanjkuje discipline, temveč ker možgani spremenijo oceno, koliko dodatnega napora so še pripravljeni vložiti.
Raziskava ni preverjala, kako hitro se ravni glutamata po počitku normalizirajo ali kateri način odmora je najučinkovitejši. Zato iz nje še ni mogoče oblikovati natančnih priporočil glede trajanja dela in počitka.
Kaže pa, da ima občutek “polne glave” lahko zelo konkreten nevrokemični temelj. Ko po napornem dnevu ne želimo rešiti niti ene zahtevne naloge več, naši možgani morda ne iščejo izgovora, temveč sporočajo, da potrebujejo premor.










