Pozno zaspite, sledi jutranja izčrpanost, daljše spanje med depresivnimi obdobji in velike razlike med ritmom ob delovnikih ter prostih dnevih se lahko pojavijo skupaj s težjo obliko depresije. Avstralski raziskovalci so ta skupek značilnosti poimenovali “cirkadianska depresija”, vendar za zdaj še ne gre za uradno diagnozo.
Raziskava, objavljena 20. oktobra v strokovni reviji The British Journal of Psychiatry, je zajela 11.380 odraslih iz avstralske genetske študije depresije. Merila za predlagani cirkadianski podtip je izpolnilo 2.604 udeležencev oziroma 23 odstotkov preučevane skupine.
To ne pomeni, da ima cirkadiansko depresijo skoraj četrtina vseh ljudi z depresijo. V raziskavi so sodelovale predvsem osebe s hudimi in ponavljajočimi se depresivnimi epizodami, tri četrtine vzorca so predstavljale ženske, vključeni pa so bili le udeleženci z genetsko ugotovljenim evropskim poreklom. Rezultatov zato še ni mogoče prenesti na celotno prebivalstvo.
Šest značilnosti, povezanih z notranjo uro
Raziskovalci so udeleženca uvrstili v skupino s predlaganim cirkadianskim podtipom, če je imel najmanj tri od šestih značilnosti:
- izrazite sezonske spremembe razpoloženja in vedenja,
- poznejšo sredino spanja,
- več spanja med depresivnimi epizodami,
- izrazit večerni kronotip oziroma nagnjenost k pozni budnosti,
- močno jutranjo utrujenost,
- socialni časovni zamik.
Socialni časovni zamik nastane, ko se čas spanja med delovnimi in prostimi dnevi močno razlikuje. Človek mora med tednom zaradi službe ali šole vstajati zgodaj, ob prostih dneh pa zaspi in vstane precej pozneje. Njegov družbeni urnik tako ni usklajen z notranjim ritmom.
Najpogostejši značilnosti v cirkadianski skupini sta bili podaljšano spanje in jutranja utrujenost. Pogosti so bili tudi večerni kronotip, poznejši čas spanja in sezonsko spreminjanje počutja.
Povezava s težjim potekom depresije
Udeleženci iz cirkadianske skupine so v povprečju poročali o zgodnejšem začetku depresije, več depresivnih epizodah in hujših simptomih. Pogostejše so bile tudi samomorilne misli, izrazita psihična stiska, telesne težave, pridobivanje telesne teže ter izkušnje, podobne hipomaniji ali psihozi.
Raziskovalci so ugotovili tudi povezave z višjim poligenskim tveganjem za ADHD, veliko depresivno motnjo, anksioznost in bipolarno motnjo. Pokazale so se še povezave z nekaterimi presnovnimi in vnetnimi kazalniki, med njimi z indeksom telesne mase, trigliceridi, inzulinsko odpornostjo in interlevkinom 6.
Gre za statistične povezave, ki ne dokazujejo, da moten spanec povzroča depresijo ali da depresija povzroči porušen cirkadianski ritem. Ker je bila raziskava presečna, smeri povezave ni mogoče določiti.
Slabši odziv na nekatere antidepresive
Udeleženci s cirkadianskimi značilnostmi so poročali o nekoliko slabšem učinku antidepresivov iz skupin SSRI in SNRI ter o več neželenih učinkih. Podatki so temeljili na njihovih lastnih ocenah, raziskovalci pa zdravljenja niso primerjali v nadzorovanem kliničnem preskušanju.
Rezultat zato ne pomeni, da ta zdravila pri takšnih bolnikih ne delujejo ali da bi jih morali opustiti. Predpisanih antidepresivov se brez posveta z zdravnikom ne spreminja ali ukinja.
Raziskovalci menijo, da bi lahko pri nekaterih bolnikih koristili pristopi, ki podpirajo notranjo uro: reden čas spanja in vstajanja, več dnevne svetlobe, manj močne svetlobe ponoči ter premišljena uporaba svetlobne terapije ali melatonina. Za zdaj še ni potrjenega protokola, ki bi dokazoval, da so ti pristopi pri predlaganem podtipu učinkovitejši od običajnega zdravljenja.
Nova možnost, ne nova uradna diagnoza
“Cirkadianska depresija” trenutno ni samostojna uradna diagnoza. Avtorji raziskavo opisujejo kot začetno preverjanje predlaganih meril in poudarjajo, da morajo rezultate ponoviti v neodvisnih ter bolj raznolikih skupinah.
Študija je temeljila predvsem na vprašalnikih in ni neposredno merila biološke notranje ure, na primer časa izločanja melatonina. Prav tako ne omogoča samodiagnoze na podlagi tega, da je nekdo večerni tip ali se zjutraj težko prebudi.
Če se motnjam spanja pridružijo dolgotrajna potrtost, izguba zanimanja, občutek brezupa, izrazita utrujenost ali samomorilne misli, je potrebna strokovna ocena. Zdravnik lahko preveri depresijo, motnjo spanja in druge možne vzroke ter izbere zdravljenje glede na celotno zdravstveno stanje posameznika.
