Subvencije naj bi pospešile prehod na čistejšo mobilnost, toda slovenski sistem ne upošteva prihodkov kupca, njegovih dejanskih potreb ali tega, ali bo električni avtomobil nadomestil starega. Javni denar lahko prejme tudi nekdo, ki kupuje vozilo za 65.000 evrov.
Električna mobilnost ima jasne prednosti. Vozila med vožnjo ne ustvarjajo izpustov iz izpušne cevi, zmanjšujejo lokalno onesnaževanje in lahko prispevajo k manjši porabi fosilnih goriv. To pa še ne pomeni, da je vsak način njihovega subvencioniranja pravičen in učinkovit.
Slovenija kupcem električnih avtomobilov namenja razmeroma visoke nepovratne spodbude. Fizična oseba lahko za novo električno vozilo v vrednosti do 25.000 evrov prejme 7800 evrov, pri avtomobilu do 35.000 evrov znaša subvencija 7200 evrov, pri vozilu do 45.000 evrov pa 6500 evrov.
Še bolj vprašljiva je pomoč pri dražjih avtomobilih. Po pogojih javnega poziva je bilo mogoče za novo električno vozilo v vrednosti od 45.000 do 65.000 evrov pridobiti 4500 evrov javnega denarja.
Prihodki kupca niso pomembni
Razpis ne določa dohodkovnega cenzusa. Država ne preverja, ali kupec brez subvencije avtomobila ne bi mogel kupiti, ali pa mu pomoč zgolj omogoči, da izbere dražji model.
Enako subvencijo lahko prejmeta kupec s povprečno plačo in nekdo z večkratnikom povprečnih prihodkov. Pogoj je nakup ustreznega vozila, ne socialni ali finančni položaj prosilca.
Tu se odpira osnovno vprašanje pravičnosti. Velik del prebivalstva si novega avtomobila za 30.000 ali 40.000 evrov ne more privoščiti niti s subvencijo. Kljub temu prek javnih sredstev sodeluje pri financiranju nakupa ljudem, ki imajo dovolj denarja ali kreditne sposobnosti, da vozilo najprej kupijo in registrirajo.
Na podobno težavo opozarja tudi OECD. Ker električne avtomobile pogosteje kupujejo gospodinjstva z višjimi prihodki, lahko splošne nakupne subvencije nesorazmerno koristijo premožnejšim. Gospodinjstva z nižjimi prihodki jih sofinancirajo, neposredne koristi pa praviloma ne prejmejo.
Subvencija tudi brez umika starega avtomobila
Slovenski poziv pomoči ne pogojuje z odstranitvijo starega avtomobila z visokimi izpusti iz prometa. Kupec lahko električno vozilo kupi kot drugi ali tretji družinski avtomobil, obstoječi bencinski ali dizelski avtomobil pa obdrži.
V takšnem primeru je okoljski učinek subvencije precej manj jasen. Država je prispevala k nakupu dodatnega vozila, ni pa nujno dosegla zmanjšanja števila avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem.
Prav tako se ne preverja, koliko kilometrov bo subvencionirano vozilo prevozilo in ali bo večinoma polnjeno z elektriko iz nizkoogljičnih virov. Razpis javno korist predpostavlja že na podlagi vrste pogona.
Bolj smiselna bi bila ciljno usmerjena pomoč
Subvencije bi lahko bile vezane na dohodek gospodinjstva, omejene na cenovno dostopnejše avtomobile in povezane z odjavo starega vozila. Dodatno pomoč bi lahko prejeli prebivalci podeželja in krajev brez ustreznega javnega prevoza, ki avtomobil dejansko potrebujejo za prihod na delo.
Smiselna bi bila tudi večja podpora trgu cenovno dostopnih rabljenih električnih vozil, polnilni infrastrukturi ter razvoju tehnologij, ki bi električne avtomobile pocenile brez trajne odvisnosti od državnih spodbud.
Da denarja za sedanji poziv zmanjkuje, smo na Portalu24 že poročali. Ključno vprašanje zato ni več, koliko časa bo razpis še odprt, temveč ali bo država ob morebitnem nadaljevanju subvencij odpravila njegove očitne socialne in vsebinske slabosti.
Prehod na čistejšo mobilnost je legitimen cilj. Ni pa samoumevno, da mora davkoplačevalec nekomu primakniti 4500 evrov za avtomobil, vreden 65.000 evrov.
