Žvižgi, trilčki in navidezno kaotični glasovi ptic so kljub veliki raznolikosti sestavljeni iz presenetljivo majhnega števila zvočnih gradnikov. Na izbiro pesmi vplivajo sorodstvo, življenjsko okolje, velikost ptice in način iskanja partnerja.
Na svetu živi več tisoč vrst ptic pevk, ki uporabljajo izjemno raznolike glasove. Z njimi privabljajo partnerje, branijo ozemlje, opozarjajo na nevarnost in ohranjajo stik z drugimi pripadniki svoje vrste.
Mednarodna skupina raziskovalcev je zdaj s pomočjo strojnega učenja analizirala več kot 116.000 posnetkov pesmi 3.160 vrst ptic pevk. Ugotovili so, da lahko veliko večino preučenih napevov razvrstijo med osem osnovnih zvočnih vzorcev.
Raziskava z naslovom The global biogeography of passerine songs je bila objavljena v znanstveni reviji Science.
Trije trilčki, trije žvižgi in dva zapletena zvoka
Raziskovalci so prepoznali tri vrste trilčkov, ki se razlikujejo po hitrosti, in tri vrste žvižgov z različno močnimi spremembami višine tona. Zadnja dva gradnika so poimenovali harmonični sklopi in kaotični oziroma atonalni zvoki.
Posamezna vrsta v povprečju uporablja približno pet od osmih osnovnih vzorcev, skoraj dve tretjini vseh analiziranih pesmi pa združujeta več različnih gradnikov.
Pri večini vrst je eden od vzorcev prevladujoč. Približno 65 odstotkov vrst svoj glavni zvočni vzorec uporabi v več kot 80 odstotkih pesmi, preostale pa posamezne gradnike združujejo bolj enakomerno.
Raziskovalci so za analizo uporabili posnetke, ki so jih po svetu zbirali znanstveniki, ljubiteljski opazovalci ptic in drugi prostovoljci. Med pomembnimi viri so bile javno dostopne zbirke, kot sta Xeno-canto in iNaturalist.
V gostem gozdu je pomembneje, da se glas sliši daleč
Rezultati kažejo, da ptice pri petju iščejo ravnotežje med količino informacij in razdaljo, ki jo zvok lahko prepotuje. Zapleteni glasovi lahko nosijo več informacij, a se med potovanjem hitreje popačijo. Preprostejši toni imajo manj podrobnosti, vendar jih je mogoče slišati dlje.
Ptice v gostih tropskih gozdovih zato pogosteje uporabljajo počasne trilčke in enakomerne žvižge. Takšni zvoki lažje potujejo skozi gosto in vlažno rastlinje.
V zmernem podnebnem pasu so pogostejši hitri in zapleteni napevi. Ptice tam pogosto živijo na manjših območjih in se sporazumevajo na krajših razdaljah, zato si lahko “privoščijo” glasove, ki se hitreje popačijo.
Kot navaja povzetek raziskave, so bili kompleksnejši zvoki pogostejši tudi pri vrstah z močnejšo tekmovalnostjo samcev za samice. Preprostejše pesmi pa so bile nekoliko pogostejše pri monogamnih vrstah.
Največji vpliv ima evolucijsko sorodstvo
Najpomembnejši dejavnik ostaja sorodstvo med vrstami. Evolucijska zgodovina je pojasnila približno 82 odstotkov ugotovljenih razlik v uporabi zvočnih vzorcev. Pomembni so bili tudi telesna velikost, oblika kljuna, življenjsko okolje, razdalja sporazumevanja in način parjenja.
Večje ptice so pogosteje uporabljale počasnejše in preprostejše zvoke, manjše pa hitre in bolj zapletene. Raziskovalci domnevajo, da manjši kljun nekaterim vrstam omogoča natančnejši nadzor hitrih sprememb glasu.
Avtorji opozarjajo, da raziskava ni zajela vseh ptic pevk. Ker del posnetkov izvira iz javnih zbirk, obstaja tudi možnost napačne določitve posamezne vrste.
Kljub omejitvam raziskava prvič ponuja skupen svetovni okvir za razumevanje ptičjega petja. Podoben pristop bi bilo mogoče uporabiti tudi pri proučevanju sporazumevanja žab, žuželk in sesalcev.
