Električni avtomobili so postali del vsakdanjega prometa, elektrifikacija letalstva pa ostaja precej zahtevnejši zalogaj. Prav kratke regionalne povezave bi lahko bile prve, kjer bodo baterije začele nadomeščati letalsko gorivo. V Skandinaviji so cilji postavljeni že okoli leta 2030, razvoj letal pa kaže, da bo dejanski prehod nekoliko počasnejši.
Elektrifikacija celotnega evropskega letalskega prometa v nekaj letih ni realna, precej drugače pa je pri kratkih regionalnih poletih. Majhna letala z nekaj deset potniki in leti, dolgimi nekaj sto kilometrov, so trenutno glavno razvojno področje električnega letalstva.
Med najnaprednejšimi evropskimi projekti je švedski Heart Aerospace z letalom ES-30, namenjenim 30 potnikom. Po trenutnih podatkih proizvajalca naj bi imel v popolnoma električnem načinu doseg okoli 200 kilometrov, v hibridnem pa do 800 kilometrov.
Polnjenje baterij naj bi trajalo približno 30 minut.
Leto 2030 je predvsem cilj
Švedska in Danska sta si že pred leti zastavili cilj, da bi bili domači leti do leta 2030 brez fosilnih goriv. Norveška, kjer so zaradi geografije kratke letalske povezave še posebej pomembne, cilja na električne oziroma hibridne domače lete do leta 2040.
To pa še ne pomeni, da bodo leta 2030 vsa letala med evropskimi mesti poganjale samo baterije.
Heart Aerospace trenutno za ES-30 načrtuje certifikacijo leta 2031, začetek komercialne uporabe pa bi sledil po pridobitvi potrebnih dovoljenj. Popolnoma električni pogon bo zaradi omejenega dosega sprva namenjen predvsem zelo kratkim povezavam, pri daljših pa bo letalo uporabljalo hibridni sistem.
Tudi Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) pri večjih hibridno-električnih letalih uporablja precej daljši časovni okvir in v svojem tehnološkem načrtu govori o obdobju med letoma 2035 in 2040.
Največja ovira ostajajo baterije
Električni motor sam po sebi ni največja težava. Ključna omejitev je količina energije, ki jo je mogoče spraviti v baterije brez prevelikega povečanja mase letala.
Letalsko gorivo ima bistveno večjo energijsko gostoto, zato so veliki električni potniški letalniki za dolge medcelinske polete še precej oddaljeni. Pri manjših regionalnih letalih pa je razmerje med težo, dosegom in številom potnikov že precej ugodnejše.
Prednosti bi lahko bile precejšnje: manj neposrednih izpustov, tišje delovanje ter manjša odvisnost od cen kerozina. Prav vprašanje zanesljive preskrbe z letalskim gorivom je letos zaradi motenj na energetskih trgih znova postalo pomembna tema tudi v Evropi.
Najprej kratke povezave, nato daljše
Najverjetnejši prvi korak zato niso električni leti med Londonom in Rimom ali Parizom in Madridom, temveč kratke povezave med manjšimi regionalnimi letališči, zlasti v Skandinaviji.
Leto 2030 tako ni trenutek, ko bo evropsko letalstvo čez noč postalo električno. Je pa približno obdobje, ko bi se lahko začel resnejši prehod iz poskusnih projektov v komercialno regionalno letalstvo. Če bodo baterije napredovale dovolj hitro, bi lahko bila naslednje desetletje elektrifikacija kratkih letov precej manj futuristična, kot se zdi danes.
