Družinski dopusti imajo pogosto precej velika pričakovanja. Končno nekaj prostih dni, več časa skupaj, manj hitenja in tista ideja, da bo zdaj vse bolj mirno kot med letom.
Potem pa se zgodi nekaj precej tipičnega: starši poskušajo izkoristiti čisto vsak dan.
Izlet dopoldne, plaža popoldne, večerja zvečer, vmes še kakšna aktivnost za otroke, sprehod ali ogled mesta. Na papirju izgleda popolno. V praksi pa se veliko družin po nekaj dneh znajde precej bolj utrujenih kot doma.
In ravno tukaj starši pogosto naredijo eno najpogostejših poletnih napak — dopust nehote spremenijo v projekt.
Odrasli imamo pogosto občutek, da mora biti dopust “poseben”. Da moramo nekaj videti, doživeti, izkoristiti. Otroci pa večinoma iščejo precej bolj preproste stvari.
Da jim ni treba zgodaj vstati. Da lahko zvečer ostanejo dlje pokonci. Da imajo starše nekoliko bolj zase.
Veliko otrok je po nekaj dneh nenehnega dogajanja preprosto utrujenih, le da tega pogosto ne pokažejo kot odrasli. Namesto tega postanejo sitni, občutljivi ali se začnejo prepirati zaradi malenkosti.
Marsikatera družina kasneje ugotovi, da so bili najboljši trenutki dopusta ravno najbolj običajni. Počasno jutro. Sladoled zvečer. Poležavanje brez načrta. Dan, ko se ni “dogajalo” skoraj nič.
Poletni dopust ni nujno boljši zato, ker je urnik poln.
Včasih je ravno obratno.
Otroci si običajno ne zapomnijo vseh aktivnosti, ki so jih obiskali. Veliko bolj si zapomnijo občutek, da je bilo domače vzdušje sproščeno in da se odraslim nikamor ni mudilo.
In mogoče je prav to tisti del dopusta, ki ga danes najbolj pogrešajo tudi starši.
