Ni starosti, pri kateri bi bil vsak otrok kar samodejno pripravljen na samostojno pot v šolo. Nekdo bo že zgodaj zanesljivo prehodil kratek in varen odsek, drugi bo tudi pozneje potreboval spremstvo. Odločitev ni tekmovanje v samostojnosti, ampak presoja poti, otrokovih navad in njegove zrelosti.
Najprej je treba pogledati pot samo. Je pločnik neprekinjen? Koliko cest mora otrok prečkati? Ali so križišča pregledna? Se mora ustaviti ob izvozu s parkirišča, kjer vozniki pogosto gledajo v drugo smer? Šteje tudi, ali otrok hodi sam, s sorojencem ali v skupini vrstnikov.
AMZS in policija staršem svetujeta, naj pred začetkom šole z otrokom večkrat prehodijo pot, preverijo, kaj zna in zmore, ter mu dajejo zgled s svojim ravnanjem v prometu. Koristno je pogledati tudi načrt varnih šolskih poti, ki ga imajo šole praviloma objavljenega na svojih spletnih straneh.
Otrok naj ne zna poti le na pamet. Razumeti mora, zakaj se na določenem mestu ustavi, kam pogleda in kdaj ne sme prečkati ceste.
Pred samostojno potjo naredite preprost preizkus
Nekaj dni ali tednov hodite z otrokom po isti poti, a mu pustite, da prevzame pobudo. Naj sam pove:
- kje bo prečkal cesto;
- v katero smer mora pogledati;
- zakaj na prehodu ne steče takoj čez;
- kje se lahko umakne, če je na pločniku ovira;
- kaj stori, če ga na poti ogovori neznanec ali če zamudi.
Nato mu pustite, da gre nekaj korakov pred vami. Če mirno spremlja promet, upošteva dogovorjena pravila in ne potrebuje stalnih opozoril, je to dober znak. Če pa na poti preveč hiti, se zamoti s telefonom, spregleda izvoz ali še ne zna presoditi prometa, naj spremstvo ostane še nekaj časa.
Ne pozabite na popoldansko pot
Jutranja pot je navadno predvidljiva, popoldne pa je lahko povsem drugače. Otrok je utrujen, pride iz podaljšanega bivanja pozneje, zunaj je slabše vreme ali se odloči, da bo šel domov po drugi poti s prijateljem.
Zato je dobro, da doma določite nekaj jasnih pravil: po kateri poti hodi, kdaj naj pokliče, kaj naredi, če ga kdo vabi v avto, in ali se lahko na poti ustavlja. Telefon je lahko v pomoč, vendar ne sme postati nadomestilo za prometno pozornost – o tej dilemi smo pisali tudi v prispevku o pametnem telefonu pri otrocih.
Samostojna pot v šolo je velik korak, a ni treba, da se zgodi čez noč. Najprej skupna hoja, nato krajši odsek brez spremstva in šele potem celotna pot – tako otrok pridobiva samozavest, starši pa občutek, da je nanjo res pripravljen.
