Novinarsko častno razsodišče (NČR) je v treh obravnavanih primerih ugotovilo kršitve novinarskega kodeksa. Kot poroča STA, so bile kršitve ugotovljene pri novinarki spletnega portala Regional Obala Alenki P. Kerševan, novinarju Večera Renatu Volkerju Reneju in kolumnistki Dela Mojci Pišek.
Primer Luke Koper in portala Regional Obala
Pritožba družbe Luka Koper proti novinarki Alenki P. Kerševan in odgovornemu uredniku Drašku Plavšiću se je nanašala na tri prispevke o delu nekdanjih izvajalcev pristaniških storitev, objavljene avgusta 2025 na portalu Regional Obala. Pritožnica je navedla, da je vprašanja v zvezi s tematiko prejela šele po objavi zadnjega prispevka.
Razsodišče je presodilo, da sta kršila 3. člen novinarskega kodeksa, ker novinarka pred objavo prispevka z resnimi obtožbami na račun uprave Luke Koper ni pridobila njihovega odziva. V obrazložitvi je zapisalo, da je zmotno stališče, da je nepomembno, ali so bila vprašanja podjetju poslana isti ali naslednji dan, saj mora novinar v skladu s kodeksom vsaj poskusiti pridobiti odziv že za isti prispevek. Naslovnik hudih obtožb mora namreč dobiti možnost odgovora in pojasnila pred objavo članka.
Kršitev kodeksa tudi pri kolumni o paradi ponosa
NČR je ugodilo tudi pritožbi Zavoda za podporo in zavezništvo transspolnih oseb TransAkcija ter društev Legebitra, DIH – Enakopravni pod mavrico, Parada ponosa, Študentski kulturni center ŠKUC in Zavoda Open proti novinarju Renatu Volkerju Reneju in odgovornemu uredniku Večera Matiji Stepišniku.
Pritožniki so menili, da kolumna “Papige. Zakaj sem želel parado ponosa v Mariboru bojkotirati?” obravnava aktivizem LGBTIQ+ skupnosti na izrazito sovražen in diskreditirajoč način, zlasti do transspolnih oseb. Razsodišče je odločilo, da sta bila s tem kršena 20. člen kodeksa.
Po njegovi oceni se avtor ni izogibal stereotipom, povezanim z osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin, med drugim tudi s spolno identiteto. V obrazložitvi je navedlo, da kolumna briše mejo med različnimi vlogami in ravnanji ter celotno skupino prikazuje kot homogeno, za katero naj bi bila značilna manipulacija v skladu z ekonomskimi interesi farmacevtske industrije in ki predstavlja splošno nevarnost za otroke oziroma “čim mlajšo populacijo”. Takšno posploševanje po oceni NČR presega okvir dopustne kritike v interpretativnih novinarskih žanrih.
Mojci Pišek očitki zaradi nerazkritega financiranja poti
Jasmin Feratović se je na razsodišče obrnil zaradi kolumn Mojce Pišek “Zakaj me kitajske kamere ne motijo”, “Ta hitri vlak, ki tiho odpelje” in “Tam v nekaj mesecih zraste novo mesto, pri nas leta betoniramo pločnik”, objavljenih v časopisu Delo.
Pritožnik je navedel, da avtorica kitajsko državo prikazuje v izrazito pozitivni luči in pri tem sistematično izpušča ključne informacije za razumevanje obravnavanih tem. Obenem je opozoril, da iz besedil izhaja, da so nastala med njenim bivanjem na Kitajskem, ni pa bilo razkrito, kdo je to bivanje financiral.
Razsodišče je odločilo, da je Mojca Pišek kršila 24. in 26. člen kodeksa. Ker ni razkrila, da je bilo njeno potovanje plačano, bi morala po presoji NČR takšno ugodnost zavrniti oziroma se ji odreči, saj se s sprejemom ni izognila najmanj navideznemu konfliktu interesov, lahko pa tudi dejanskemu.
V obrazložitvi so poudarili, da je namen 26. člena preprečiti okoliščine, ki bi lahko zmanjšale verodostojnost novinarja ali ustvarile videz njegove odvisnosti od oseb oziroma organizacij, o katerih poroča.
