Ministrstvo pod vodstvom Toneta Kajzerja je podrobno pregledalo postopek, s katerim je bila kandidatura nekdanje ministrice poslana v Bruselj. Vlada o njej ni odločala, Služba vlade za zakonodajo pa ni našla pravne podlage, ki bi generalno sekretarko MZEZ pooblaščala za takšno predlaganje.
Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je objavilo poročilo o kandidaturi nekdanje ministrice Tanje Fajon za položaj posebne predstavnice Evropske unije za Sahel. Iz dokumenta izhaja, da je bila kandidatura poslana v Bruselj brez sklepa vlade, nominacijsko pismo pa je podpisala generalna sekretarka MZEZ, ki je bila neposredno podrejena kandidatki.
Poročilo, ki se opira tudi na mnenje Službe vlade za zakonodajo z dne 15. julija, odpira vprašanje pristojnosti za vložitev kandidature. Njegov sklep je oster: ker o predlogu ni odločal pristojni državni organ, je vprašljiva tudi veljavnost samega imenovanja.
Sedanje vodstvo zunanjega ministrstva s postopkom ni bilo povezano. MZEZ je že 11. julija poudaril, da Kajzer Fajonove ni predlagal, njene kandidature ni podprl in pri njej ni sodeloval.
“Minister Tone Kajzer Tanje Fajon ni predlagal za navedeni položaj, njene kandidature ni podprl in ni sodeloval v nobenem postopku, povezanem z njeno kandidaturo. Zato so navedbe, da naj bi za njeno kandidaturo stal ali jo celo kakorkoli podpiral, neresnične in zavajajoče,” so takrat sporočili z ministrstva.
Kajzerjevo ministrstvo pregledalo podedovani postopek
Novi zunanji minister je po prevzemu poslov zahteval razjasnitev postopka, ki je potekal v času, ko je Fajonova še opravljala tekoče posle ministrice. MZEZ je nato zbral razpoložljivo dokumentacijo, pripravil kronologijo in pridobil pravno mnenje Službe vlade za zakonodajo.
Kajzer se je 12. julija o kandidaturi pogovarjal tudi z visoko zunanjepolitično predstavnico EU Kajo Kallas. Iz poročila izhaja, da je bila točka o imenovanju Fajonove že dvakrat umaknjena z dnevnega reda Odbora stalnih predstavnikov držav članic pri EU oziroma Coreperja.
Posebni predstavniki EU niso izbrani na običajnem javnem razpisu. Postopek poteka znotraj evropske diplomatske službe.
“Postopek imenovanja posebnih predstavnikov EU ni klasičen javni natečaj. EEAS ne objavi javnega razpisa,” piše v poročilu.
Visoki predstavnik EU veleposlanike držav članic v Političnem in varnostnem odboru obvesti, da se bo določeno mesto izpraznilo, ter države pozove k predložitvi kandidatov. Kandidata lahko predlaga tudi Evropska služba za zunanje delovanje.
“Sledi postopek izbora na EEAS, in sicer: pregled kandidatur s strani posebej za to imenovanega panela EEAS; izbor kandidatov, ki jih EEAS povabi na pogovor s panelom; izbor ‘short liste’ kandidatov; intervju HRVP z najboljšimi kandidati; izbor HRVP ene osebe. Gre za notranji postopek na EEAS, ki je interne narave,” je postopek opisan v dokumentu.
Pravno podlago predstavlja 33. člen Pogodbe o Evropski uniji. Ta določa, da lahko Svet EU na predlog visokega predstavnika imenuje posebnega predstavnika s pooblastili za določena politična vprašanja.
“Posebni predstavnik izvaja svoj mandat pod vodstvom visokega predstavnika,” določa pogodba. Svet EU lahko o imenovanju odloči s kvalificirano večino.
Po končanem notranjem izboru se pripravita osnutek sklepa Sveta EU in izkaz proračunskega učinka. Dokumenta praviloma najprej potrdi Coreper, nato še Svet EU, običajno brez razprave. V izjemnih primerih je mogoča tudi odločitev po pisnem postopku.
Kako je kandidatura Fajonove prišla v Bruselj
Poročilo MZEZ vsebuje podrobno kronologijo dogodkov. Postopek se je začel 14. maja, ko je Kallas prek veleposlanikov Političnega in varnostnega odbora države članice pozvala k predložitvi kandidatov za več posebnih predstavnikov EU, med njimi za Sahel.
“HRVP Kallas je 14. maja 2026 prek veleposlanikov PSC posredovala pismo glede imenovanja posebnih predstavnikov EU, ki vključuje tudi poziv za predložitev kandidatov za EUSR za Sahel. V njem je navedeno, naj države članice EU predlagajo kandidate,” piše v poročilu.
Stalno predstavništvo Slovenije v Bruslju je poziv 15. maja po elektronski pošti poslalo na MZEZ. Tri dni pozneje je kontaktna točka v Političnem in varnostnem odboru prejela prošnjo za pomoč pri posredovanju kandidature Tanje Fajon.
“18. maja 2026 je kontaktna točka PSC prejela e-mail preko tajništva ZKM s prošnjo za pomoč pri posredovanju kandidature Tanje Fajon. 19. maja 2026 je VP RS PSC, v skladu s prošnjo, posredovala prejeto ‘kandidaturo’ na naslov EEAS, določen v pozivu.”
V Bruselj so bili poslani nominacijsko pismo, motivacijsko pismo Fajonove, njen življenjepis in podporno pismo takratnega predsednika vlade Roberta Goloba. Sklepa slovenske vlade med dokumenti ni bilo.
“Posredovana dokumentacija je obsegala: pismo nominacije, podpisano s strani generalne sekretarke MZEZ, ki je bila neposredno podrejena predlagani ministrici. Priloženo je bilo motivacijsko pismo kandidatke; življenjepis kandidatke; in pismo podpore takratnega predsednika Vlade Republike Slovenije Roberta Goloba,” navaja poročilo.
Vlada o kandidaturi ni glasovala, predlog pa ni bil uvrščen niti na sejo vladne Komisije za kadrovske in administrativne zadeve. Z njim ni bil seznanjen niti odbor državnega zbora za zadeve EU.
“Vlada Republike Slovenije o kandidaturi ni odločala. Kandidatura gospe Fajon ni bila uvrščena na sejo vladne Komisije za kadrovske in administrativne zadeve, niti ni bil z njo seznanjen Odbor Državnega zbora Republike Slovenije za zadeve EU, ki je bil takrat po konstituiranju novega državnega zbora že polno operativen,” je zapisano v dokumentu.
Kallas je 29. junija Politični in varnostni odbor obvestila o koncu izbirnega postopka in izbiri Fajonove. Obvestilo je bilo še istega dne poslano na MZEZ.
“29. junija 2026 je HR/VP Kallas PSC obvestila o zaključku postopka izbire, z obvestilom o izbiri Tanje Fajon. Po elektronski pošti je SPBR še isti dan posredoval obvestilo v MZEZ,” še piše v poročilu.
Pravna podlaga za ravnanje generalne sekretarke ni bila ugotovljena
Ključni del poročila je ocena pooblastil za nominacijo, ki se opira na mnenje Službe vlade za zakonodajo s številko 004-22/2026/2 z dne 15. julija.
Služba je ugotovila, da je šlo pri poslanem dokumentu za formalno predlaganje kandidatke za položaj v Evropski uniji. Odprla je vprašanje, na kateri podlagi je MZEZ oziroma njegova generalna sekretarka črpala pristojnost za vložitev kandidature v imenu države.
“Služba vlade za zakonodajo v povezavi s tem izpostavlja vprašanje, kaj takšno ‘predlaganje’ v konkretnem primeru pomeni, kot tudi, na kateri podlagi je Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve oziroma v njegovem imenu generalna sekretarka ministrstva črpala pristojnost ali pooblastilo za podajo tovrstne kandidature.”
Po Zakonu o Vladi Republike Slovenije državo predstavlja in zastopa vlada. Ta v imenu države opravlja tudi kadrovske naloge.
“Služba vlade pojasnjuje, da v skladu z Zakonom o Vladi Republike Slovenije državo predstavlja in zastopa vlada, ki v imenu države izvaja tudi ustanoviteljska upravičenja ter kadrovska opravila.”
Pravniki po navedbah poročila niso našli izjeme, ki bi MZEZ ali generalni sekretarki omogočala, da brez odločitve vlade vloži kandidaturo v imenu Slovenije.
“Služba vlade za zakonodajo dodaja, da jim v povezavi s konkretnim primerom niso poznane izjeme po nacionalni ali mednarodni pravni podlagi,” je zapisano v dokumentu.
Poročilo MZEZ na tej podlagi ugotavlja, da je bila kandidatura vložena mimo pristojnega državnega organa.
“Iz zgoraj navedenega sledi, da je šlo pri imenovanju v konkretni zadevi, ki ni bilo podano s strani Vlade Republike Slovenije kot zakonite zastopnice države, temveč s strani generalne sekretarke organa v njeni sestavi, neposredno podrejene predlagani osebi, za očitno delovanje mimo oziroma onkraj zakonskih pristojnosti in pooblastil.”
Ker je bila nominacija sestavni del kandidacijskega in izbirnega postopka, je po sklepu poročila “posledično vprašljiva veljavnost samega imenovanja”.
To je pravna presoja iz poročila MZEZ, ne pravnomočna odločitev sodišča ali drugega pristojnega organa.
Težava ni bila vlada s tekočimi posli, temveč odsotnost odločitve
Novi državni zbor se je konstituiral 10. aprila, prejšnja vlada pa je od takrat opravljala le še tekoče posle. Poročilo dopušča možnost, da je bil to razlog, zaradi katerega Golob predloga ni uvrstil na dnevni red seje vlade.
Pravna težava po ugotovitvah dokumenta ni v tem, da bi o kandidaturi odločala vlada z omejenimi pooblastili. Vlada o njej sploh ni odločala.
“Vprašljiva veljavnost samega imenovanja se torej ne postavlja zaradi tega, ker bi kandidatko predlagal organ brez polnih pooblastil, temveč zato, ker pristojni organ o kandidaturi oziroma predlagateljstvu sploh ni odločal,” je poudarjeno v poročilu.
Odprto ostaja, kakšne posledice bi lahko imela sporna slovenska nominacija za nadaljnji postopek na ravni EU. Poročilo namreč pojasnjuje, da lahko kandidata predlaga tudi evropska diplomatska služba, o končnem imenovanju pa odloča Svet EU s kvalificirano večino.
