Iranska pevka Parastoo Ahmadi in osem članov njene produkcijske ekipe je bilo obsojenih na 74 udarcev z bičem, dveletno prepoved zapustitve države ter dveletno prepoved umetniškega delovanja zaradi koncerta, ki so ga leta 2024 predvajali na platformi YouTube. Po sodnih dokumentih jim iranske oblasti očitajo kršenje javne morale in objavo “nemoralnih vsebin” na spletu.
V središču primera je nastop 29-letne pevke Parastoo Ahmadi, ki je decembra 2024 med prenosom v živo nastopila brez hidžaba in zapela domoljubno pesem “Az Khoone Javanane Vatan” (“Iz krvi mladine domovine”). Posnetek je hitro zaokrožil po družbenih omrežjih in postal viralen.
Kmalu po objavi so oblasti Ahmadi in več sodelujočih glasbenikov pridržale, nato pa jih izpustile. Kasneje so proti njim sprožile uradni kazenski postopek, ki se je končal z obsodbo na telesno kazen in dodatnimi omejitvami njihovega delovanja.
Po navedbah sodnih dokumentov je kazensko sodišče v provinci Qom odločilo, da so obtoženi z ustvarjanjem in objavo posnetka kršili javno moralo.
Organizacije za človekove pravice opozarjajo na represijo
Skupine za človekove pravice menijo, da primer sledi širšemu vzorcu pregona umetnikov in javnih osebnosti, ki v Iranu javno izzivajo verske in družbene omejitve.
Direktorica Centra za človekove pravice v Iranu Bahar Ghandehari je poudarila, da obsodba zaradi petja brez hidžaba kaže, da se položaj človekovih pravic v državi ni izboljšal. Po njenem mnenju obstaja velik razkorak med uradnimi prizadevanji oblasti za izboljšanje mednarodne podobe in ravnanjem z domačimi umetniki.
Tudi odvetnik za človekove pravice Moein Khazaeli je izpostavil, da petje ali ustvarjanje glasbe žensk po njegovem razumevanju iranske zakonodaje samo po sebi ni kaznivo dejanje. Dodal je, da številne mednarodne organizacije bičanje obravnavajo kot obliko mučenja oziroma nečloveškega ravnanja, ne pa kot legitimno kazensko sankcijo.
Odzivi umetnikov iz Irana in tujine
Na sodbo se je odzvala tudi iransko-britanska igralka Nazanin Boniadi, ki je dejala, da primer predstavlja jasen dokaz nadaljevanja represivne politike Islamske republike proti ženskam in umetnikom.
Podporo pevki je izrazila še igralka Setareh Maleki, ki živi v izgnanstvu. Poudarila je, da je Ahmadi kljub zavedanju možnih posledic vztrajala pri svoji pravici do nastopanja in javnega izražanja ter da številni iranski umetniki že samo z ustvarjanjem v državi tvegajo resne sankcije.
Primer Parastoo Ahmadi tako ponovno odpira vprašanja o svobodi umetniškega izražanja v Iranu in o uporabi telesnega kaznovanja kot sredstva za kaznovanje domnevnih kršitev javne morale.
