Droben prah, ki ga je pred 66 milijoni let v ozračje izvrgel padec asteroida, je morda zadržal dovolj toplote, da so po svetu izbruhnili obsežni požari. Nova raziskava znova odpira vprašanje, ali je večina kopenskih živali umrla že v prvih urah po trku.
Padec približno deset kilometrov širokega asteroida na območje današnjega mehiškega polotoka Jukatan je povzročil eno največjih množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje. Izginile so približno tri četrtine živalskih in rastlinskih vrst, med njimi vsi neptičji dinozavri.
Raziskovalci z ameriške univerze Purdue zdaj ugotavljajo, da neposredna posledica trka morda ni bila le udarni val in poznejša dolgotrajna ohladitev. Debela plast izjemno drobnega prahu bi lahko ujela toploto v ozračju in jo usmerila nazaj proti površju.
Rezultati raziskave, objavljene v reviji Journal of Geophysical Research: Biogeosciences, kažejo, da je bilo segrevanje površja zaradi prahu lahko 3,5-krat močnejše, kot bi ga povzročili zgolj razbeljeni delci kamnin, ki so po trku padali nazaj na Zemljo.
Površje se je lahko spremenilo v velikansko peč
Ob trku asteroida Chicxulub so se zaradi izjemnih temperatur in tlaka kamnine uparile. Del kamninske pare se je nato ohladil v drobne kroglaste delce, ki so se vrnili skozi ozračje. Trenje jih je močno segrelo, zaradi česar so proti površju oddajali toplotno sevanje.
Prejšnje raziskave so nakazovale, da je bilo tega sevanja dovolj za hude opekline pri nezaščitenih živalih, ne pa tudi za nenaden vžig rastlinja. Novi izračuni vključujejo še plast finega prahu, ki je delovala podobno kot izolacija in preprečila uhajanje toplote.
“Govorimo o razmerah, v katerih bi lahko v prvi uri ali dveh poginilo praktično vse,” je po navedbah Ameriške geofizikalne zveze dejal vodja raziskave Brandon Johnson.
Po izračunih bi bilo segrevanje dovolj močno, da bi spontano zagoreli gozdovi, smrtonosnim temperaturam pa se ne bi mogle izogniti niti večje živali z debelejšo kožo. Največ možnosti za preživetje naj bi imela bitja, ki so se lahko skrila v rove, pod vodo ali druga zaščitena območja.
Najprej ogenj, nato večletna zima
Isti prah, ki bi v prvih urah zadrževal toploto, je pozneje lahko povzročil nasproten učinek. Ko so razbeljeni delci prenehali padati, so oblaki prahu blokirali sončno svetlobo ter povzročili dolgotrajno ohlajanje in propad fotosinteze.
Živali, ki so preživele prvi vročinski val, so se tako znašle v večletni “udarni zimi”, med katero so se sesule prehranske verige.
Avtorji raziskave menijo, da so bili obsežni požari glavni neposredni morilec kopenskih živali, poznejša tema in pomanjkanje hrane pa sta dokončala množično izumrtje.
Dokazi za požare so najmočnejši v geoloških plasteh Severne Amerike. Raziskovalci opozarjajo, da še nimajo dovolj dokazov, da je ogenj res zajel ves planet. Učinki bi bili lahko v bolj oddaljenih predelih šibkejši, zato nova raziskava razprave o natančnem poteku izumrtja še ni končana.
