Euractiv poroča, da je sedem držav članic EU kritiziralo ravnanje Slovenije pri imenovanju posebne predstavnice EU za Sahel. Toda članek okoliščine, zaradi katerih je novo vodstvo slovenske diplomacije sploh poseglo v postopek kandidature Tanje Fajon, skrči predvsem na notranjepolitični spor. Dokumentirana kronologija kaže precej bolj zapleteno zgodbo.
Euractiv v danes objavljenem članku z udarnim naslovom: “EKSKLUZIVNO: Francija in Španija kritizirata kontroverzno imenovanje na področju zunanje politike EU”, piše, da je sedem držav, med njimi Francija in Španija, kritiziralo slovensko nasprotovanje imenovanju nekdanje zunanje ministrice Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel. Slovenijo opisuje kot državo, ki je po prihodu “desničarske vlade Janeza Janše” v zadnjem trenutku preprečila njeno imenovanje.
Takšna predstavitev izpušča osrednji razlog, zaradi katerega je sedanje vodstvo zunanjega ministrstva postopek sploh začelo preverjati.
Kaj se je zgodilo, še preden je Kajzer postal minister?
Kronologija, ki jo je objavilo MZEZ in smo jo na Portal24 podrobno predstavili, se začne 14. maja. Kaja Kallas je takrat države članice pozvala k predložitvi kandidatov za posebnega predstavnika EU za Sahel.
Poziv je v MZEZ prispel 15. maja. Tri dni pozneje je kontaktna točka slovenskega predstavništva prejela prošnjo za posredovanje kandidature Tanje Fajon, 19. maja pa je bila dokumentacija poslana EEAS.
Ključna podrobnost: o nominaciji ni odločala Vlada Republike Slovenije. Nominacijsko pismo je podpisala takratna generalna sekretarka MZEZ Barbara Žvokelj, ki je bila neposredno podrejena ministrici in hkrati kandidatki Fajon.
Priloženi so bili življenjepis, motivacijsko pismo in podporno pismo takratnega premierja Roberta Goloba. Vlada kot kolegijski organ o kandidaturi ni odločala, zadeve ni obravnavala vladna komisija za kadrovske in administrativne zadeve, z njo pa ni bil seznanjen niti pristojni odbor DZ.
Golobova vlada je poleg tega po konstituiranju novega državnega zbora 10. aprila opravljala le še tekoče posle.
Tone Kajzer takrat sploh še ni bil minister. Nova vlada je mandat nastopila 4. junija, kar potrjuje tudi uradna objava MZEZ, tehnična primopredaja pa je bila izvedena dan pozneje.
Kajzer torej ni sodeloval v postopku, s katerim je bila kandidatura Fajon poslana v Bruselj. Ob prevzemu ministrstva je podedoval že vloženo nominacijo, o kateri slovenska vlada kot pristojni državni organ sploh ni odločala, nato pa je zahteval razjasnitev okoliščin njenega nastanka.
Dokumentirana časovnica zato kaže drugačno sliko od pripovedi o političnem maščevanju. Uradno navedeni razlog za poseg novega vodstva MZEZ niso bili politična pripadnost Fajon ali njeno članstvo v SD, temveč pomisleki glede postopka, v katerem vlada o nominaciji sploh ni odločala, nominacijsko pismo pa je brez njenega sklepa podpisala kandidatki neposredno podrejena generalna sekretarka.
Trditev o političnem maščevanju je interpretacija Fajon in njenih političnih podpornikov. Dokumenti sami takšnega motiva ne dokazujejo. Kažejo pa konkretne postopkovne in pravne dileme, zaradi katerih je sedanje vodstvo MZEZ zadevo začelo preverjati.
Kallas je 29. junija članice obvestila, da je v notranjem postopku EEAS izbrala Fajon. Kajzer se je s Kallas o zadevi pogovarjal 12. julija in zahteval pojasnila.
Ta del kronologije v Euractivovi pripovedi o “posredovanju desničarske vlade” praktično izgine.
Ne gre zgolj za to, da se Fajon “ni posvetovala z vlado”
Še bolj problematičen je Euractivov povzetek kazenske ovadbe. Primer predstavi približno tako, kot da slovenska stran Fajon očita predvsem to, da se ob kandidaturi ni posvetovala s širšo vlado.
Očitki so precej konkretnejši.
Kazenska ovadba oziroma naznanitev suma kaznivega dejanja je bila vložena proti dvema osebama. MZEZ je ovadilo tako Tanjo Fajon kot nekdanjo generalno sekretarko Barbaro Žvokelj zaradi suma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. O dokumentu smo na Portal24 že poročali.
Ovadba seveda še ne pomeni ugotovljene kazenske odgovornosti. Fajon očitke zavrača in trdi, da je bil postopek zakonit ter skladen s preteklo prakso.
Obstaja pa dokumentirano pravno vprašanje, ki ga Euractivova predstavitev skoraj povsem zabriše.
Mnenje Službe vlade za zakonodajo št. 004-22/2026/2 z dne 15. julija je odprlo vprašanje, na kateri pravni podlagi je generalna sekretarka sploh črpala pristojnost, da kandidatko formalno predlaga. Služba je opozorila, da po Zakonu o vladi državo predstavlja in zastopa vlada.
MZEZ je na tej podlagi ocenil, da je šlo za delovanje “mimo oziroma onkraj zakonskih pristojnosti in pooblastil”.
Pomembna je tudi druga stran tega pravnega vprašanja. Samo dejstvo, da je Golobova vlada opravljala tekoče posle, še ne pomeni, da kandidature ne bi smela potrditi. Bistvo spora je drugje: vlada o njej sploh ni odločala.
Euractiv pomešal dve različni pravni vprašanji
Euractiv navaja tudi, da so pravniki Sveta EU po belgijskem vprašanju pojasnili, da posebni predstavnik EU ne potrebuje podpore svoje matične države.
To ne odgovori na očitek slovenskemu MZEZ.
Eno vprašanje je, ali lahko Svet EU za posebnega predstavnika imenuje osebo, ki nima podpore vlade svoje države. Drugo pa je, kdo lahko v imenu Republike Slovenije formalno poda nominacijo kandidata.
Slovenski pravni zaplet se nanaša predvsem na drugo vprašanje.
Tudi poročilo MZEZ izrecno pojasnjuje, da lahko kandidata predlaga sam EEAS. Sporno je bilo, da je bila konkretna dokumentacija v Bruselj poslana z nominacijskim pismom, ki ga je podpisala generalna sekretarka ministrstva, čeprav vlada predhodno o kandidaturi ni odločala.
Ugotovitev evropskih pravnikov, da za končno imenovanje ni potrebna podpora matične države, zato sama po sebi ne odgovarja na vprašanje, ali je bil pravilno izveden slovenski del postopka, s katerim je nominacija prišla v Bruselj.
Kaj pa kritika Francije, Španije in drugih držav?
Tudi pri tem je Euractivov uvodni poudarek širši od podrobnosti, ki jih članek nato sam navaja.
Po dveh neimenovanih virih naj bi sedem držav izrazilo kritiko. Toda iz opisa njihovih pripomb ni mogoče preprosto sklepati, da je vseh sedem razglasilo slovensko ravnanje za neupravičeno ali da so zavrnile razloge, zaradi katerih je Slovenija nasprotovala nadaljevanju postopka.
Španija naj bi opozarjala predvsem, da je dobila premalo časa za presojo nove danske kandidatke. Belgija je zahtevala pravno pojasnilo postopka. Francija naj bi problematizirala preglednost in uporabo neuradnih kanalov, Romunija, Luksemburg in Slovaška pa naj bi izrazile pomisleke glede postopka imenovanja.
To so legitimni pomisleki glede nadaljevanja postopka po umiku Fajon, niso pa sami po sebi dokaz, da so bile slovenske ugotovitve o prvotni nominaciji neutemeljene.
Danska diplomatka Birgitte Nygaard Markussen je bila nato kljub pomislekom imenovana. Svet EU je njeno imenovanje uradno potrdil 23. julija, mandat pa bo nastopila 1. septembra.
Euractiv torej lahko povsem pravilno poroča o nezadovoljstvu več članic z načinom, kako je bil po umiku Fajon izpeljan naslednji del postopka. Precej bolj vprašljiva je predstavitev vzroka celotnega zapleta predvsem kot posega nove desnosredinske slovenske vlade v kandidaturo socialistične političarke.
Dokumentirana kronologija namreč kaže nekaj, česar v takšni pripovedi skoraj ni: Kajzer kandidature ni vložil, po navedbah MZEZ je ni podprl, pri njenem začetku ni sodeloval in je ni podedoval kot odločitev slovenske vlade.. Podedoval je že začeti postopek, za katerega je sedanje vodstvo ministrstva naknadno ugotovilo, da o njegovem ključnem začetnem koraku vlada sploh ni odločala.
Ali so bile ugotovljene nepravilnosti tudi kaznive, bodo presojali pristojni organi. Trditev, da je šlo za politično maščevanje, ostaja politična in medijska interpretacija. Dokumentirano dejstvo pa je, da je bil poseg Kajzerjevega ministrstva uradno utemeljen s konkretnimi vprašanji glede pristojnosti, postopka in veljavnosti nominacije.
Prav ta del zgodbe v Euractivovi predstavitvi ostaja skoraj neviden.
