Ameriški družbi Visa in Mastercard obdelata 61 odstotkov kartičnih plačil v evrskem območju in skoraj vsa čezmejna kartična plačila. Evropska unija zato odvisnosti od tuje infrastrukture ne obravnava več le kot gospodarsko vprašanje, temveč tudi kot možno varnostno tveganje.
Plačilo s kartico traja le nekaj sekund, v ozadju pa sodeluje več členov: banka kupca, banka trgovca, obdelovalec plačila in kartično omrežje. Prav zadnji del evropskega sistema v veliki meri nadzorujeta ameriški družbi Visa in Mastercard.
Dolga leta je bila takšna odvisnost razumljena kot sprejemljiva cena za učinkovito in globalno razširjeno storitev. Ob zaostrovanju odnosov med Evropsko unijo in ZDA, sankcijah ter vse pogostejši uporabi gospodarskih vzvodov za doseganje političnih ciljev pa se vprašanje kartičnih plačil seli na področje strateške varnosti.
Kaj bi se torej zgodilo, če bi Washington oziroma ameriška podjetja Evropi nenadoma omejila dostop do plačilne infrastrukture?
Denar na računu ne bi izginil
Morebitna prekinitev delovanja Vise in Mastercarda ne bi pomenila, da bi evropski uporabniki izgubili denar na bančnih računih. Ta bi ostal pri njihovih bankah, težava pa bi nastala pri dostopu do njega prek kartic.
V državah brez lastnega kartičnega sistema bi lahko prenehala delovati plačila na prodajnih mestih, močno oteženi bi bili spletni nakupi, čezmejna plačila in dvigi na bankomatih. Prizadete bi bile tudi mobilne denarnice, kot sta Apple Pay in Google Pay, kadar uporabljajo kartice Visa ali Mastercard.
Še naprej bi bili mogoči bančna nakazila, direktne obremenitve, gotovinska plačila in transakcije prek domačih plačilnih sistemov, kjer ti obstajajo. Največji problem bi bil, da Evropa nima enotnega domačega sistema, ki bi takoj prevzel vse kartične transakcije.
Primer Rusije po začetku vojne v Ukrajini je pokazal, da se lahko globalna plačilna infrastruktura uporabi tudi kot sankcijski vzvod. Visa in Mastercard sta tam leta 2022 prekinila mednarodno poslovanje. Ruske kartice so doma večinoma še naprej delovale prek nacionalnega sistema NSPK, onemogočena pa je bila njihova uporaba v tujini in uporaba tujih kartic v Rusiji.
Evropska unija primerljivega rezervnega sistema za celoten skupni trg nima.
Skoraj vsa čezmejna plačila prek ameriških omrežij
Po podatkih Evropske centralne banke Visa in Mastercard predstavljata 61 odstotkov vseh kartičnih plačil v evrskem območju ter skoraj celoten trg čezmejnih kartičnih transakcij.
Posamezne države imajo učinkovite domače rešitve, vendar te praviloma ne delujejo po vsej Evropi. Francoski uporabnik lahko denimo uporablja nacionalni sistem doma, pri nakupu v drugi članici pa se transakcija večinoma znova preusmeri prek Vise ali Mastercarda.
Slovenija ni med državami z velikim samostojnim kartičnim sistemom, zato bi bila morebitna motnja mednarodnih kartičnih omrežij pomembna tudi za slovenske potrošnike in trgovce.
Tveganje ni samo politično. Evropski trgovci opozarjajo tudi na rast omrežnih provizij, o katerih odločajo podjetja zunaj EU. Obdelava transakcij hkrati odpira vprašanja nadzora nad podatki, čeprav ni mogoče posplošiti, da podatki o vsakem evropskem plačilu vedno zapustijo EU. To je odvisno od bank, pogodbenih razmerij, načina obdelave in lokacije infrastrukture.
Digitalni evro po zastoju vendarle napreduje
Evropski parlament je julija s 416 glasovi za, 169 proti in 22 vzdržanimi odobril začetek pogajanj o zakonodaji za digitalni evro. To je pomemben premik, saj je projekt še februarja zaradi političnih nesoglasij obstal v parlamentu.
Digitalni evro bi bil elektronska oblika denarja centralne banke. Uporabniki bi z njim prek digitalne denarnice plačevali v trgovinah, na spletu ali med seboj. Sistem naj bi deloval tudi brez internetne povezave, osnovna uporaba za potrošnike pa naj bi bila brezplačna.
Digitalni evro ne bi nadomestil gotovine, bančnih računov ali obstoječih kartic. Ponudil bi dodatno možnost, ki bi temeljila na evropski infrastrukturi in bi delovala po vsem evrskem območju.
Zaključna pogajanja med Evropskim parlamentom in državami članicami so že v teku. Najintenzivnejši del se pričakuje jeseni, sprejetje zakonodaje pa do konca leta. ECB namerava v drugi polovici leta 2027 začeti enoletni pilotni projekt, v katerega bo vključenih 36 ponudnikov plačilnih storitev. Morebitna širša uvedba je predvidena za leto 2029.
Projekt ima tudi nasprotnike. Evropske banke svarijo pred visokimi stroški in izgubo dela prihodkov, zato bo končna ureditev verjetno vsebovala omejitev zneska, ki ga bo posameznik lahko hranil v digitalni denarnici.
Evropske banke razvijajo svojo rešitev
Na digitalni evro ne čaka niti zasebni sektor. European Payments Initiative razvija denarnico Wero, ki že deluje v Nemčiji, Franciji in Belgiji ter se širi na Nizozemsko in v Luksemburg.
Wero naj bi se povezal z obstoječimi evropskimi rešitvami, kot so španski Bizum, italijanski Bancomat, portugalski MB Way, poljski Blik in nordijski Vipps MobilePay. Cilj je, da bi uporabnik svojo domačo aplikacijo uporabljal tudi pri plačevanju v drugi državi.
Povezani sistemi bi lahko pokrili 15 evropskih držav oziroma območje z okoli 380 milijoni prebivalcev. To število pomeni potencialni doseg, ne že sedanjega števila uporabnikov.
Neposredne grožnje za zdaj ni
Ameriška vlada ni napovedala izključitve Evrope iz sistemov Visa in Mastercard, takšen ukrep pa bi škodoval tudi ameriškim družbam. Ne gre torej za pričakovanje, da bodo evropske kartice čez noč prenehale delovati.
Razprava je predvsem opozorilo, da plačilni sistemi sodijo med kritično infrastrukturo. Tako kot pri energiji, obrambi, telekomunikacijah in računalniških storitvah želi EU tudi pri plačilih zagotoviti možnost delovanja brez popolne odvisnosti od ene tuje države.
Evropa Vise in Mastercarda ne želi prepovedati. Želi pa vzpostaviti rezervno evropsko pot, ki bi delovala tudi takrat, ko politični odnosi, sankcije ali tehnične motnje običajnih poti ne bi več dopuščali.
