Na Nizozemskem so prvič uporabili posebno ureditev, ki zdravnikom omogoča aktivno končanje življenja neozdravljivo bolnega otroka, starega od enega do 12 let. Otrok, ki je bil ob smrti star skoraj dve leti, je imel obsežne poškodbe možganov, hudo obliko epilepsije in cerebralno paralizo. Nizozemsko državno tožilstvo zdravnika ne bo kazensko preganjalo.
Primer se je zgodil konec leta 2025, nizozemska komisija za presojo poznih prekinitev nosečnosti in končanja življenja otrok pa je podrobnosti objavila septembra letos. Gre za prvi tak primer po uveljavitvi posebne ureditve februarja 2024.
V uradnih dokumentih primer ni opredeljen kot evtanazija, temveč kot aktivno končanje življenja otroka. Evtanazija namreč temelji na izrecni zahtevi bolnika, otrok pa zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel sodelovati pri odločanju.
Hude posledice prezgodnjega rojstva
Otrok se je med počitnicami v tujini rodil v 26. tednu in tretjem dnevu nosečnosti. Po rojstvu so se pojavili številni zapleti, med drugim več okužb s sepso. Pri štirih mesecih in pol so ga premestili na Nizozemsko, kjer je preiskava pokazala zelo obsežne poškodbe možganov.
Pri osmih mesecih so mu diagnosticirali infantilni epileptični spazemski sindrom, prej znan kot Westov sindrom. Zdravila napadov niso ustrezno omejila, povzročala pa so hude neželene učinke. Otrok skoraj ni spal, pogosto je jokal, se krčevito iztegoval in imel težave z dihanjem ter požiranjem.
Komisija je navedla, da je bila razvojna starost skoraj dve leti starega otroka ocenjena na približno šest tednov. Ni bilo govornega razvoja, možnosti sporazumevanja so bile minimalne, otrok pa bi bil vse življenje popolnoma odvisen od tuje pomoči.
“V otrokovem kratkem življenju ni bilo razvoja ali izboljšanja,” je v svoji presoji zapisala komisija. Zdravnik in starši so bili po njenih navedbah prepričani, da otrok trpi neznosno in brez možnosti izboljšanja.
Starši prosili za končanje življenja
Ker otrok ni mogel izraziti svoje volje, se je zdravnik o diagnozi, prognozi in možnostih zdravljenja večkrat pogovarjal s starši. Ti so ga ob nadaljnjem poslabševanju prosili, naj konča otrokovo življenje.
Prvo mnenje zunanjih zdravnikov ni bilo povsem enotno. Menili so, da otrokovo trpljenje ni bilo neprekinjeno in da bi bilo mogoče poskusiti še z drugimi zdravili ali paliativno oskrbo. Zdravnik je predlagano zdravljenje uvedel, vendar se je otrokovo stanje zaradi neželenih učinkov še poslabšalo.
Drugi neodvisni zdravnik je nato ocenil, da je bilo trpljenje jasno vidno ter da ga ni mogoče razumno zmanjšati drugače kot s končanjem življenja. S takšno odločitvijo se je strinjal tudi multidisciplinarni bolnišnični tim.
Komisija je presodila, da je zdravnik ravnal previdno, pridobil več neodvisnih mnenj ter ustrezno preučil možnosti nadaljnjega zdravljenja in paliativne oskrbe. Ugotovila je, da je šlo za neznosno in brezupno trpljenje ter nepopravljivo zdravstveno stanje brez razumne alternativne rešitve.
Zdravnika ne bodo preganjali
Nizozemsko državno tožilstvo je po preučitvi primera sklenilo, da zdravnika ne bo kazensko preganjalo. Sledilo je ugotovitvam komisije, da je ravnal z zahtevano skrbnostjo.
“Kot zdravnik si v izjemno ranljivem položaju, saj se kaj takega še ni zgodilo. Občutek imaš, kot da ti skoraj leto dni nad glavo visi Damoklejev meč,” je zdravnik povedal za nizozemski Nieuwsuur.
Posebna nizozemska ureditev velja za otroke od enega do 12 let, ki neznosno in brez možnosti izboljšanja trpijo zaradi neozdravljive bolezni. Končanje življenja mora biti po strokovni presoji edina razumna možnost, odločitev pa zdravnik sprejme skupaj s starši. Vsak primer nato pregledata posebna strokovna komisija in državno tožilstvo.
