Norveško arktično otočje Svalbard je bilo desetletja simbol sodelovanja med Vzhodom in Zahodom, zdaj pa postaja ena občutljivejših točk severnega krila Nata. Norveška krepi nadzor morja in kritične infrastrukture, oblasti v Longyearbyenu pa imajo pripravljen tudi načrt hitre evakuacije prebivalcev.
Zahodne države skrbi, da bi Moskva lahko poseben pravni položaj Svalbarda izkoristila za preizkušanje odziva Norveške in enotnosti Nata, je v obsežni reportaži zapisal Politico. Rusija na otočju že desetletja ohranja naselje Barentsburg, v zadnjih letih pa je svojo navzočnost začela vse izraziteje poudarjati.
“Na Arktiki in severu je več napetosti, Svalbard pa je seveda del tega,” je dejal norveški obrambni minister Tore Sandvik. “Vemo, da Rusija uporablja številne načine za izzivanje in ustvarjanje hibridnih groženj.”
Norveška je aprila razkrila, da so ruske enote za globokomorske operacije delovale v bližini norveških in britanskih voda. Norveško obrambno ministrstvo je opozorilo, da Rusija razvija zmogljivosti za kartiranje in morebitno sabotažo zahodne kritične infrastrukture na morskem dnu.
Poseben status, ki ga Moskva preizkuša
Svalbard leži več kot 900 kilometrov severno od norveške celine. Pogodba iz leta 1920 je Norveški priznala suverenost nad otočjem, državljanom držav podpisnic pa omogočila gospodarsko dejavnost pod enakimi pogoji.
Pogodba hkrati prepoveduje postavitev pomorskih oporišč in utrdb ter uporabo otočja za vojne namene. To pa ne pomeni, da Norveška na območju ne sme izvajati nadzora. Njena obalna straža redno patruljira okoli otokov, Oslo pa vztraja, da Svalbard ostaja sestavni del Kraljevine Norveške in je zato tudi pod zaščito Nata.
Rusija ima v Barentsburgu konzulat in rudarsko naselje, ki ga upravlja državno podjetje Arktikugol. Čeprav je pridobivanje premoga vse manj donosno, Moskva območja ne zapušča. Podjetje je leta 2025 prejelo okoli 1,89 milijarde rubljev oziroma približno 20 milijonov evrov državnih subvencij.
Ruski veleposlanik na Norveškem Nikolaj Korčunov je zatrdil, da Moskva norveške suverenosti ne postavlja pod vprašaj. Oslo pa je obtožil, da prispeva k “negativnemu trendu Natove militarizacije baltsko-arktične regije”.
Parade, raketne vaje in dejavnosti v sivi coni
Napetosti so se močno povečale po ruskem napadu na Ukrajino. Ruski predstavniki na Svalbardu so med drugim gostili mladinsko organizacijo, povezano z mornarico, organizirali parade z vojaškimi simboli in napovedovali raketne vaje v bližini otočja. Zabeležen je bil tudi sporni prelet ruskega helikopterja.
Moskva je leta 2024 vzpostavila neposredno ladijsko povezavo z Barentsburgom, leto pozneje pa odprla podružnico Ruskega geografskega društva, ki ga vodi nekdanji obrambni minister Sergej Šojgu.
“Temu pravimo provokacije v sivi coni,” je pojasnila Kari Aga Myklebost, profesorica ruske zgodovine na Arktični univerzi Norveške. Po njeni oceni gre za razmeroma poceni način poudarjanja ruske navzočnosti in izpodbijanja norveške jurisdikcije, ne da bi Moskva odkrito kršila pogodbo.
Norveška obveščevalna služba je letos opozorila, da želi Kremelj razširiti svoj manevrski prostor na Svalbardu. Dodatno zaskrbljenost povzročajo ruske ladje, ki naj bi v severnih vodah preizkušale posebno podvodno opremo, uporabno tudi za poškodovanje komunikacijskih kablov.
Norveška krepi nadzor na skrajnem severu
Svalbard ima pomemben strateški položaj med ruskim polotokom Kola in severnim Atlantikom. Na območju Kole je največja koncentracija ruskih pomorskih jedrskih sil, ruske podmornice pa bi se v primeru spopada skozi severna morja lahko premaknile proti Atlantiku.
Norveška zato krepi pomorske in izvidniške zmogljivosti. Prihodnje leto namerava izstreliti tri nove satelite za spremljanje pomorskega prometa, vlaga pa tudi v obnovo mornarice in obalne straže.
Oslo kupuje pet britanskih protipodmorniških fregat tipa 26 in šest podmornic tipa 212CD, ki jih razvijata Nemčija in Norveška. Povečuje se tudi vojaško sodelovanje z Veliko Britanijo, Nemčijo in drugimi zaveznicami.
“Države Nata so pogosteje navzoče v naših vodah,” je dejal Sandvik in potrdil, da je obramba Svalbarda vključena v obrambno načrtovanje zavezništva.
Longyearbyen je odvisen od nekaj ključnih povezav
Ranljivost otočja je najbolj očitna v Longyearbyenu. Glavno naselje je odvisno od dveh podmorskih internetnih kablov, enega letališča, enega glavnega vodnega zajetja in dizelske elektrarne.
Lokalne oblasti zato vlagajo v energetsko in vodno oskrbo, do leta 2029 pa načrtujejo gradnjo dveh novih vodnih rezervoarjev. Septembra je v Longyearbyenu potekala tudi velika vaja zaščite in reševanja, v kateri so sodelovali reševalci in helikopterji guvernerja Svalbarda.
Župan Terje Aunevik je potrdil, da obstaja načrt za hitro evakuacijo naselja, če bi se varnostne razmere močno poslabšale. “S tega vidika smo zelo ranljivi,” je dejal.
Največje tveganje je preizkus enotnosti Nata
Strokovnjaki popolno rusko zasedbo Svalbarda ocenjujejo kot malo verjetno. Verjetnejši bi bil manj jasen dogodek, pri katerem bi Moskva zatrjevala, da mora zaradi izrednih razmer zaščititi svoje državljane v Barentsburgu.
Takšen poseg bi lahko ustvaril spor o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo 5. člena Severnoatlantske pogodbe, po katerem napad na eno članico velja za napad na vse.
“Najslabši možni scenarij je položaj, v katerem Moskva vidi priložnost za preizkus enotnosti Nata,” je opozorila Myklebost. Največja nevarnost bi po njeni oceni nastala, če bi Norveška zaprosila zaveznice za pomoč, te pa se zaradi strahu pred stopnjevanjem spora ne bi odzvale enotno.
